In memoriam       

Erlandu Josephsonu v spomin
Erland Josephson Erland Josephson

I.

Za božič leta 1998 sem mu nosil darila od prijateljice Dunje iz Ljubljane. Ko sem stal pred vhodnimi vrati njegovega skromnega stanovanja v stanovanjskem bloku na prometni notranji stockholmski obvoznici Vallhallavägen, sem se po krajšem oklevanju odločil, da bom izkoristil priložnost in ga bom skušal nagovoriti, da bi prišel na gostovanje v Ljubljano. Okleval sem, ker sem se že neštetokrat opekel. Za časa samoupravljanja, ko je AGRFT še sorazmerno znosno delovala, sem uspel tu pa tam po takratnih pravilih igre pripeljati v seminar, ali na predavanje kakšnega gosta in ga zato vsaj simbolično plačati. Zdaj, v »svobodni Sloveniji« pa so bila ta pravila taka, da se je to načelno sicer dalo, dejansko pa je bilo nemogoče. Pri tem ni šlo toliko za pomanjkanje denarja kot za avtoritarno, nefunkcionalno in birokratsko togost naše nove, kot so nam to predstavljali, »evropske« državne uprave. Če ne bi imel izkušenj od drugod, bi morda verjel, da tako pač mora biti. Takrat pa sem imel ustno zagotovilo Sorosovega Zavoda za odprto družbo, da take obiske podpirajo. In gotovo bi pomagal Švedski inštitut. (Pozneje mi je direktorica tega inštituta rekla. »Ni problema, Erland naj napiše kratko prošnjico pa bo. Kar je tudi storil in potovanje je tako plačal Švedski inštitut.«)

II.

Erland Josephson je legendarni švedski gledališki in filmski igralec iz »Bergmanove staje«, pisatelj, scenarist, režiser in dolgoletni nadvse uspešni ravnatelj Kraljevega dramskega gledališča v Stockholmu. Taki gostje na akademiji vedno pustijo neko energijo, ki potem še leta, ja desetletja, deluje kot kvas. Po drugi strani pa sem pomislil, zakaj vedno znova rinem v nesrečo. Spet me bodo spravili v zagato, privoščljivo se mi bodo nasmihali, gosta imaš na vratu, pa nimaš denarja. Prav ti je, kdo te je pa prosil. Ali pa, kot leta 1993, ko sva z veleposlanikom Ivom Vajglom organizirala teden slovenskega filma v Stockholmu in sem potem slišal na njegov in svoj račun kup skrajno žaljivih neumnosti. Dolgo sem se lahko tem slovenskim folklornim posebnostim smejal. Sčasoma pa človeka smeh mine. Takrat še nisem niti slutil, da sem okušal zgolj uverturo, uvodne akorde. Nisem vedel, kaj vse nas je čakalo v prihodnosti, kam vse še bo slovenska politika šele pripeljala slovensko kulturo po vstopu v Unijo! Z gospodom Josephsonom sva bila nekoč prej že dogovorjena za obisk. Takrat naj bi nam pomagal pri promociji slovenskega prevoda knjige Ujeti čas njegovega prijatelja Andreja Tarkovskega. Zato je bila takrat pripravljena pomagati založba, pa Delo, pa Ikea. Vendar je Erland zaradi zdravstvenih težav obisk odpovedal.

III.

Ko sva ga pol leta pozneje pričakala z Dunjo na Brniku sem šele dojel, kakšno srečo sem imel. Na videz na pol mrtev, do konca nebogljen, s praznim steklenim pogledom, opirajoč se na palico je prišel skozi carinsko kontrolo. Takrat sem domneval, da je res hudo bolan. Pokesal sem se in pomislil, da ga v takem stanju ne bi bil smel vabiti. Čudno, toda drugi dan je bil kot prerojen, sproščen, duhovit, skoraj poskočen. Šele ko sva ga spet peljala na Brnik, se je izdal. V avtu se je spet pričel potiti in tresti, ponovno se mu je naselila groza v oči. Vendar je tokrat tudi začel zbijati šale na račun svoje slabosti: uničujočega strahu pred letenjem.

IV.

Dal sem se torej povabiti v njegovo skromno stanovanje. Rekel sem, da sem moral poklicati v Ljubljano, da so mi povedali, kje stanuje. »Zakaj pa nisi pogledal v telefonski imenik?« »Sem mislil, da je biti v imeniku, če si slaven, za Švedsko nenavadno, skoraj nemogoče.« »Res je«, je rekel, »ampak jaz sem v imeniku. Vedno sem bil. In nimam slabih izkušenj. Včasih, vendar redko sem deležen kakšne antisemitske šale. Res je, da mi zadnje čase teži neka ženska. Tako sem že razmišljal, da bi se dal izbrisati.« Tole z imenikom je kazalo na njegovo družbeno angažiranost, na njegov občutek odgovornosti, ki nekaj, kar je baje nasledil od svojega očeta. Vprašal sem ga, če bi prišel v Ljubljano. »Z največjim veseljem. Rad imam Ljubljano. Bom pogledal, kdaj sem prost. Skoraj vsak večer namreč igram, vse tja do marca. Maja pa pričneva z Ingmarjem [Bergmanom] delati Strindbergovo Nevihto za radio«. »Kakšno naključje, pravkar sem to dramico prevedel v slovenščino« sem rekel. Takoj mi je zaigral nekaj posebno imenitnih, ritmično natančnih in zgoščenih odlomkov in rekel: »Tako prevajanje mora biti težko«. »Je«, sem priznal, medtem ko sem si vezal vezalke, »še težje pa je prevod potem mojim Slovencem »prodati«. Kar več specialistov za Strindberga me vztrajno prepričuje, da bi moral biti njegov jezik simbolistično privzdignjen. Moj Strindberg pa je skoraj pogovoren.« »Čudno« je rekel. »Vendar je s Strindbergom vedno tako. Ne vem kolikokrat sem to že slišal. Najpogosteje v Nemčiji. Še tu, doma, ga na vsak način pogosto hočejo nasilno poetizirati. Pa je prav s svojim naturalističnim jezikom odločujoče vplival na švedske igralce. Prav s Strindbergom smo se naučili igrati. Zaradi njega smo dobri.« Govoril je hitro, s jasnim, razločnim in prijetnim glasom.

V.

Ko sem se oblačil sem ga še vprašal, če kaj ve, kje se tista Strindbergova Nevihta dogaja. Če je to morda, kot sem sam domneval, pred enim Strindbergovih stanovanj na vogalu ceste Karlavägen in trga Karlaplan? V drami je govora o bulvarju, vendar bulvarja v Stockholmu ni. Verjetno so cesto Karlavägen imenovali bulvar, ko je bila še nova. »Zanimivo«, se je malce začudil. »Ravno včeraj sva z Ingmarjem govorila o tem. Je rekel, da bomo bulvar imenovali kar Karlavägen. Prav zdaj grem na zmenek z njim. Ga bom spomnil na to zanimivo naključje, na tale najin pogovor. Pomislil sem, kako se pri Erlandu ustvarjalnega dela ne da ločevati od življenja. Življenje in umetnost tesno skupaj, skoraj eno in isto. Strindbergova Nevihta pred sto leti na Karlavägen, nedaleč od tega stanovanja, avtobiografska drama o poletju, ki ga je dramatik preživel v mestu namesto, kot običajno, na otoku v Stockholmskem arhipelagu. Nedaleč stran zdaj Bergman in Josephson vadita to igro za radio. Igra je pisana v jeziku, ki se ni prav nič postaral. Prav v tem je ogromen zgodovinski prispevek Strindberga umetnosti, ki ga celo Švedska do danes ni zmogla popolnoma absorbirati. Ni torej čudno, da ga tudi v Sloveniji želijo imeti privzdignjenega. Morda je bližina za nekatere neznosna.



Previous-Page-Icon  10     Next-Page-Icon