Notri pa lepi, pisani in zhalostni ptichki obupani hodijo v krogu.

(sanje avtorjevega sina)

Skupina Shvedov, mojih prijateljev in kolegov, je v sedemdesetih letih v Stockholmu po nekaterih tamkajshnjih lokalih prepevala "Zvedel sem nekaj novega...". Pesmi sem jih seveda nauchil na shtudentskih veseljachenjih jaz sam. Pevski zborchek je potem gostom samoumevno, kot da bi vsi vedeli, za kaj gre, razlagal, da gre pach za tisto znano slovensko narodno ... Geg je deloval prav zato, ker nihche ni imel pojma, kaj pridevnik "slovenski" pomeni. Predvidevali so lahko le, da gre za nekaj zemljepisnega.

Prijatelji so ochitno razumeli neko mojo zadrego. Najvechkrat je bilo govoriti o Sloveniji in "slovenskem" nesmiselno, ker namrech to nikomur ni nich pomenilo. Uporabljati pridevnik "jugoslovanski" pa je bilo neprimerno, che ne kar dezinformativno, she posebej za dolochene stvari, vechidel povezane s kulturo in zgodovino.

S takimi dilemami so se morali Slovenci, ki so potovali ali zhiveli v svetu, od nekdaj ukvarjati. Verjetno imajo podobne tezhave danashnji zamejci. (Izseljenci lahko danes vsaj pokazhejo na drzhavo svojega porekla.) Biti Avstrijec ali Italijan se slabo prilega slovenskemu Trazhachanu ali Koroshcu. Verjetno jih tudi navajanje (stare) Avstrije kot domovine ni prevech zadovoljilo, tudi pred Napoleonom in pred zachetkom razvoja narodne zavesti. Pa naj je bila avstro-ogrska drzhavna tvorba zaradi turshke nevarnosti she tako samoumevna in tudi sicer gospodarsko smiselna. Seveda so bila v takratni Evropi pravilo mnogoetnichna kraljestva prej kot nacionalne drzhave.

Ko sem zhivel v tujini, sem se torej razveselil, che sem kje zasledil zhe omembo obstoja Slovenije in Slovencev. To se praktichno ni dogajalo. Ko sem v Stockhol-mu brskal po raznih knjizhnicah sem odkril, da slovenstva, razen v obliki gesla v slovarjih in kakshni enciklopediji, ki je morala biti zhe kar obsezhna, ni bilo nikjer.

Na Shvedskem je nekdo zadnjich, che seveda izvzamemo dogajanja ob osamosvojitvi seveda, malo vech pisal o nas na prelomu stoletja. Ob smrti Carla Snoilskega leta 1905 - takrat je veljal za najvechjega shvedskega pesnika, she danes pa velja za najvechjega mojstra soneta na Shvedskem in za najbolj rodoljubnega shvedskega pesnika - so odkrili njegovo slovensko poreklo.

Nekoch, ko sem raziskoval njegov primer, sem naletel na pomenljive podrobnosti. Zdelo se mi je, da je bil ugledni Shved she vedno nekako po slovensko v zadregi, kar se svojega porekla tiche, cheprav je njegova protestantska rodbina pred protireformatorji zhe v shestnajstem stoletju pribezhala na Shvedsko. Prva sluzhba pribezhnika Znojilshka iz Ljubljane je bila diplomatska, za shvedskega kralja, za kar ga je le-ta takoj povishal v plemishki stan. Rodbina je delovala v diplomaciji nepretrgano dobra tri stoletja vse do poslednjega Znojilshka - Snoilskega, Carla, ki je bil, kot recheno, pesnik.

Carl je dobro vedel za svoje poreklo. Vendar, kot da ne bi bilo zanj dovolj ugledno. Denimo, pritozheval se je "saj niti ne vem, ali je moj priimek dvo ali trozlozhen". Che ne bi bilo neke poplave v severni Italiji, Slovenije tudi ne bi nikoli obiskal. V sili pa jo je in se je ob tej prilozhnosti tudi srechal z ljubljanskimi literati, denimo z Ashkercem. Ashkerc je poskushal pridobiti uglednega Shveda za slovensko narodno stvar. Vendar ga je slednji z rahlo patetichno pesnitvijo o prevladi shvedske narodne pripadnosti v njem zavrnil: "Tvoj juzhni utrip she vchasih se v meni oglasha, vendar me nich ne more odtrgati od moje shvedske dedishchine." Takole si morda danes poje tudi kakshen Peter Handke pa she kdo, ki je imel mozhnost izbire svoje etnichne pripadnosti.

V mestni knjizhnici v Stockholmu pa sem nashel tudi pravo slovensko knjigo: prvo izdajo Ashkerchevih Poezij z avtorjevim posvetilom v slovenshchini. Domneval sem, da je knjiga zashla tja kot del kakshne zapushchine, morda prav Snoilskyjeve, in da je verjetno vsaj kakih osemdeset let nihche ni vzel v roke. Ukvarjal sem se z mislijo, da bi jo "ugrabil". Upam, da je she vedno tam.

Torej sem moral, kot vsak izseljeni ali potujochi Slovenec, tudi zase razreshiti dilemo, ali sploh razlagati ljudem, da sem Slovenec. Moral si kar dosti povedati, da si opravichil tako nadrobnost. Kar pogosto so sogovorniki potrpezhljivo poslushali, dokler se jim niso zasvetile ochi in so olajshano povedali, da zhe vedo, za kaj gre, saj imajo, denimo, na Shvedskem (ali v Franciji ali na Angleshkem) tudi razlichne pokrajine in province. Che si she vztrajal, si delal vtis nacionalnega gorechnezha. Che pa si vso stvar zamolchal, so odgovori na morebitna vprashanja o konkretnostih razkrivali sploshno, zgolj politichno ali kvechjemu (pan)slovansko vsebino imena Jugoslavija. Nich hudega slutechim, vljudno zainteresiranim ljudem si pa nehote zapletal njihove preproste, za zahodno umevanje razumno posploshene in povrshne slike. Che si se pa svoje slovenstvo odlochil zamolchati, si tako zatajil svojo etnichno identiteto. Ta pa je, kot vsaka druga, del tebe, che to hochesh ali ne, che to priznash ali ne. Morda je celo tako, da manj ko jo priznash, bolj te bo dolochala.

Schasoma sem prishel do uporabnega pravila: svoje poreklo razumno natanchno razlagati tistim, ki pokazhejo zanimanje za to, druge pa pustiti pri miru. Tedaj sem tudi svojo, sicer kar brezhibno shvedshchino, zavestno toliko pokvaril v izgovorjavi, da so ljudje imeli povod, da so me vprashali, od kod sem.

V Franciji zaradi notorichne nacionalne samozaverovanosti Francozov in njihovega tradicionalnega mistificiranja Slovanov, posebej Balkancev, takshno razlaganje najvechkrat ni imelo nikakrshnega smisla. Neka moja parishka prijateljica, srechala sva se na ulici kot prodajalca chasopisov (jaz¸ New York Herald Tribune, ona Le Combat), mi je z neskritim navdushenjem pripovedovala, da ji je babica, ki je zanjo skrbela, preprosto prepovedala druzhiti se z mano, saj da smo Jugoslovani vsi gangsterji. Babica je bila iz ugledne meshchanske druzhine in konzerva-tivna. Za levicharske upornike iz meshchanskih druzhin je "jugoslovanstvo" pomenilo dobrodoshlo provokacijo za meshchanski okus, saj je tako jugoslovanstvo pomenilo pristno in kar najbolj spontano ignoriranje vseh nachel meshchanske spodobnosti ... "Jugoslovanski bicikl" tako v Franciji verjetno she danes pomeni neki ljubezenski polozhaj. Gre za dovolj simpatichno podobo samosvojih, civilizaciji neprilagojenih razbojnikov, ki so blizhje naravi kot kulturi.

Miloshević je chrpal naklonjenost dobro vzgojenih, a naprednih izobrazhencev Evrope, posebej Francije, prav iz te podobe. Tudi Kusturica na primer se je okorishchal s tem dejstvom. Che bi bila zmerna, oba, Miloshević in Kusturica, in ne bi pretiravala, bi jima to uspevalo she danes. In ni nakljuchje, da sta se v nekem trenutku nashla Kusturica in Handke. Od nekdaj so bili razbojniki, posebej she literarni, neprimerno bolj zanimivi in priljubljeni od dobro vzgojenih fantov. To je mogoche razumeti. In izkorishchati.

Tudi sam sem na vso "jugofolkloro" gledal pravzaprav estetsko, kot na igranje. Domneval sem, da se igre igralci zavedajo. Priznam, da nisem nikoli prichakoval, da se bo pokazalo, da to ni bila igra. Che pa je le bila igra, da bodo prebivalci Balkana nenadoma pozabili na razliko med igro in resnichnostjo. Tiste, ki so na to opozarjali, sem sumil preganjavice. Sam sem se prevaral verjetno zato, ker sem se shele po izbruhu pobijanja na Hrvashkem in v Bosni zachel zavedati dolochenih odtenkov. Humor, ki smo ga imeli, denimo, za juzhnjashkega, morda celo srbskega, in smo jim ga mnogi Slovenci upravicheno zavidali, je izviral pretezhno iz urbanega Sarajeva. Danes je seveda jasno, da ta humor nima nich opraviti z onimi, ki so stali za topovi v hribih okrog Sarajeva.

Vsekakor so anksiozni Slovenci, srednjeevropski doppelgengerji, ki trepetajo, da ne bi bili dovolj evropski, zadnje, kar hochejo Evropejci videti. V njih vidijo karikaturo samih sebe. Do sebe pa so Evropejci, tako kot mi, ambivalentni, che se zhe ne prezirajo. Zhe zato bi kazalo priznavati in gojiti svojo svojskost, identiteto, che hochete.

Seveda sem vedel, kaj prichakuje od mene, che me je parishka simpatija povabila na Zbiralce perja ... V takem primeru bi bilo tako neumno kot kruto zacheti razlagati in opozarjati, gospodichna, vi se motite, jaz nisem balkanec, mi smo podalpsko zadrti, mi smo resnobni, trudimo se ohraniti svojo evropsko omiko.... Namesto tega sem se pach trudil iskati preprichljive variante alpske slovanske eksotichnosti.

Torej balkansko razkoshje v svoji konkretni pojavnosti in najbolj razvpiti obliki, kot vemo, ni imelo kaj prida opraviti s Slovenci. Slovenija je bila sicer res za razmere, v katerih je vladal socializem, gospodarsko in socialno nenavadno malo nacheta, torej urejena, vendar zakotna provinca na robu Balkana z okni na druge zakotne province Zahodne in Vzhodne Evrope.

Zdi se, da si tega sami nismo nikoli priznali. Obratno, obstaja neka nasha samozavest, ki se nanasha verjetno na v mnogih pogledih urejene razmere in na velikost in pomembnost nekdanje monarhije.

Represija je bila na primer v Sloveniji, kot kazhe, vedno uradnishko pedantna, torej uchinkovita in diskretna, pa kljub temu sposobna kar spodobnega pokola evropskih razsezhnosti, kot je bil tisti v Rogu. Verjetno si ne bi smeli dovoliti izgovora, da je tisto prishlo iz Beograda, saj kazhe, da to ni res. In tudi che bi prishlo od tam, che bi imelo slovensko vodstvo kaj proti, bi vsaj poskusilo dejanje preprechiti. Ne gre zgolj za empirichno vprashanje, ali je dejansko kdo poskushal preprechiti pokol. Gre za to, da je pokol logichen glede na nachin razmishljanja in emocije, ki sta jih nachrtno gojili tako revolucionarna evropska levica kot desnica vse od francoske revolucije naprej. Torej si moramo priznati, da gre, etnichno gledano, za pravi bratomor najbolj krutih razsezhnosti. Tega dejstva nich ne spremeni predzgodba, denimo Urh in turjashke zhrtve. Prej nasprotno. Zmozhnost fratricida, levega in desnega, nas dela Evropejce. Ta greh delimo denimo s Francozi, ki so poklali svoje Vendejce in komunarde. Tudi tam so en pokol zagreshili levi, drugega desni.

Torej smo po potencialni brutalnosti, dolgochasni preprostosti in predvidljivosti gotovo zhe dolgo Evropejci. Vchasih se mi zdi, da vidim ljudi brezupno krichati, ker travica rase v zanje neprichakovano smer, ob tem pa se jim ne zdi vredno vznemirjati se, che jim podirajo hisho, she posebej, che je ta "skupna", che gre torej za blok ali mesto ali celo drzhavo. Kot tisti, ki se silno razburja zaradi napachno postavljene vejice v diagnozi, ki mu napoveduje skorajshnjo smrt. Kako evropsko! Zares Evropa v malem.

Zaradi iracionalne trme in provincionalne prepirljivosti pa Slovenci she dolgo ne bomo Evropejci. Posebej she zato ne, ker je ta iracionalna, torej popolnoma nekoristna, kljubovalna kmechka trma zhe morda uspela preiti v proces osmoze z balkansko asocialno samovoljo, imenovano "inat".

Ob tem pa neka priljudnost do tujcev, ki jo izkazujejo tudi slovenski podezhelani, v primeri z Zahodnimi Evropejci osupljiva sposobnost prilagajanja na npr. spremenljive ekonomske in politichne razmere. Kljub pregovorni varchnosti in podjetnosti ima chlovek obchutek, in razlika se pokazhe takoj chez mejo v Trstu ali na oni strani Karavank, da gospodarstvo kljub temu she (?) ni dobilo metafizichnih razsezhnosti, da ni nadomestilo vseh ostalih odmrlih vrednot v zavesti ljudi. (Natanko to pa se je seveda zgodilo z bivshimi komisarji, ki so postali podrepnishki in klerikalno enodimenzionalni pridigarji trga in brezobzirnega kapitalizma.)

Vedno, kadar prechkam reko Piavo na avtocesti proti Benetkam, z dolochenim obchutkom dolzhnosti obudim spomin na pripovedi starega ocheta o tem, kako je po znanem prodoru avstrijske (in nemshke) vojske pri Kobaridu in po zlomu te ofenzive v pozni jeseni leta 1918, tik pred koncem prve vojne, Piavo osemnajstkrat preplaval. Zaradi lakote je baje jedel surovega, verjetno crknjenega konja. Seveda je imel neznasko srecho, da je prezhivel.

Danes si to zhe lahko nekako predstavljam, dolgo pa so mi bile te grozote nedostopne, nepredstavljive. Morda smo zato, ker so pretekle katastrofe takih razsezhnosti, da jih preprosto ne moremo ponotranjiti, taki bebci, in se delamo, kot da pred nami ni bilo nichesar, posebej ne tega stoletja z gorami mrtvih in pohabljenih, lachnih, ponizhanih, izkoreninjenih in preseljenih.

Delamo se, kot da nam kar nekako pripada udobno, meshchansko zhivljenje. Sicer smo kar hudi.

Tudi moja babica po ochetu je bila v severni Italiji kot begunka prav tedaj, ko je bil stari oche po materi na soshki fronti. Leta 1916 je umrla za jetiko. Moja zahodnoevropska dedishchina? Vsaj v zahodnoevropskih katastrofah smo zhe davno udelezheni.

Kot vojake, rudarje, zheleznicharje, nune, uchiteljice glasbe, enologe, kmete ... lahko she danes najdem razno blizhnje in daljno sorodstvo po vsej celini, od Nizozemske, Nemchije, Italije do Dunaja in Madzharske. Seveda gre predvsem za ostanke Evrope, kakrshna je bila pred dvema katastrofama, ko je predstavljala she samoumevno odprt in enoten prostor. Ko je bil she samoumeven obichaj, da so vajenci odshli "v fremd", v tuje drzhave nabirat zhivljenjskih in poklicnih izkushenj. Takrat bili smo samoumevno del Evrope. Medtem pa, ko smo prezhiveli sedem desetletij zunaj nje, tudi z njeno odprtostjo in prehodnostjo ni bilo nich. Konchno pred drugo svetovno vojno tudi za Italijane in Nemce ne bi mogli rechi, da so zhiveli v Evropi. Ochitno imam v mislih drugachno in ne zgolj zemljepisno Evropo. Che bi Hitler zmagal, Evrope ne bi bilo vech.

Sredi petdesetih let je fotografija, ki nam jo je poslal sorodnik iz Gorishkih brd, povzrochila vznemirjenje v druzhini. Povedali so mi, da je na njej moj oche s svojo prazhnje oblecheno materjo. Fotografija je bila posneta v begunskem taborishchu v Novari leta 1916. Oche ima shtiri leta in zachudeno strmi v kamero, usta ima polodprta, ker prvich vidi fotografski aparat ali pa zato, ker sluti blizhino materine smrti? Babica je shtiri dni pred smrtjo edinokrat v zhivljenju shla k fotografu, torej je svojo smrt slutila, so govorili odrasli. S pogledom, ki mesha odlochnost in nezhnost, zhalost in morda "igrano" vedrino, skusha premagati neizprosno sodbo chasa in blizhino smrti. Obchudovali so njeno elegantno dolgo krilo, ki se nekako ne sklada z velikimi kmechkimi rokami. Tudi oche je kot mali begunchek v dokaj brezhibni obleki. Oba ochetova chevlja sta enaka, nich eden levi, drugi desni. Ali je to znak revshchine ali mode, so ugibali. Odrasli so takrat domnevali, da je shlo v obeh primerih za obleke, izposojene od fotografa. Pa je bila to verjetno babichina lastna, prazhnja obleka, ochetova pa je bila begunska uniforma.

Pred smrtjo mi je oche pravil, da se natanchno spomni, ko ga je triletnega, spomladi leta 1915, ko so Italijani prodrli do Soche, italijanski vojak nosil shtuparamo chez hrib (Kanalski Kolovrat) nad Socho proti italijanski strani do zheleznice na drugi strani. Pod nekim previsom, kamor sta se umaknila pomladni plohi, je vojaku zagrozil: "Bosh zhe videl, bom ochetu povedal!" Mladi Italijan se mu je le smehljal in ga bozhal. Oche si je dogodek verjetno zapomnil zato, ker ni razumel nenavadnega Italijanovega odziva, saj vojak ni razumel, kaj mu je otrok povedal.

Seveda z mashchevanjem ni bilo nich. Ko se je ded vrnil s fronte v Galiciji, ga je kmalu, zhe po desetih letih, z ricinusom in palicami, z druzhino vred pregnala v Jugoslavijo italijanska drzhava. Nisem she ugotovil, ali je bil vechji vzrok za preganjanje protifashistichno glasovanje v obchinskem odboru ali dejstvo, da je stari oche zgradil velik skedenj. Redki she zhivechi se tega skednja she spominjajo, ker je bil baje izvrstna plesna dvorana za vsakotedenske plese, navado, ki jo je prinesla vojna in je cerkev ni mogla vech pregnati. »