Neki moj prijatelj meshanega porekla zheli verjeti samo v krvno, genetsko identiteto. Ko mu ugovarjam, da tega ni, pa vzklika: " Kaj se pa potem gremo?!" Morda se gremo najprej to, da si zagotovimo, tisti ki zhivimo tukaj, pravico soodlochati o tem, kako se bomo meshali, kakshno imigracijsko politiko bomo imeli, s kom bomo komunicirali, s kom bomo trgovali. Da ne bomo tega nujno pocheli samo s tistimi, ki se nam predstavljajo kot nashi osvoboditelji in zashchitniki nashe prave slovanske dushe. Da se ne bomo nujno meshali samo s tistimi, ki so nas s svojo samoproklamirano vojashko in kulturno superiornostjo poskushali izolirati od ostalega sveta in nas nekako pod prisilo osvoboditi nas samih, nashe povezanosti z Evropo, kakrshnakoli zhe ta je. Prav to so nam kljub vsemu vse bolj histerichno dopovedovali v zadnjem desetletju skupne drzhave. Rusi bodo odreshili Evropo, oni pa vsaj nas. Ali ni to zgolj njihov problem, problem njihovega obchutka manjvrednosti?

Seveda obstaja tudi neka genetska identiteta naroda, vendar je po vsej verjetnosti samo statistichna slika dolochenih povprechij, dolochene stratifikacije, torej meshanica. Kajti za genetiko je drugachnost in razlichnost absolutna zahteva. Ne dá se za nekoga rechi, da genetsko ne more biti pripadnik nekega naroda, ne da bi zapadli v nesmiselni rasizem, katerega posledice so nam dobro znane. Medtem ko kulturno zagotovo lahko govorimo o tem, ali nekomu pripadamo ali ne.

Ker sta si kategoriji nacionalizem in internacionalizem razdelili levica in desnica, she najbolj ekstremna pola, kot sta si nekatere druge temeljne stvari, kot je druzhina, se vedno sprashujemo, za kaj smo ali proti chemu smo, ne pa, kaj neki tak pojav, kot sta narod in druzhina, pomeni, kako deluje, chemu sluzhi.

Internacionalizmu se torej ne sluzhi z lastnim etnichnim samozatajevanjem. Pri slednjem gre zgolj za prerachunljivo servilnost, za moledovanje za nagrado, za prijaznost ali za kakshno ugodnost, ker tujcem nismo dali razloga, da bi na nas stresli svojo nestrpnost in predsodke. Che me ne slishijo govoriti slovensko, morda ne bodo pomislili, da sem "chush", "shchavo!" ali "shvabo!" Mogoche taki samozatajevalci upajo, da jih bodo tujci, che se bodo potuhnili, imeli za Americhane, Nemce ali kaj takega!

Nashi srbski sobesedniki so pogosto zavestno in uspeshno igrali na izenachevanju razlike med narodnim dostojanstvom in shovinistichno oshabnostjo, saj je defenzivna drzha, tudi etnichna, nehvalezhna, nekako skopa, stiskashka in sitna. Shirina, odprtost, nemalenkostnost so razumljivo neprimerno bolj simpatichne. Vendar si jih je veliko lazhje privoshchiti, che ima narod, ki mu pripadash, v svojih rokah vojsko in policijo. Na to umazano podrobnost so pozabili tisti moji prijatelji iz Beograda, ki so mi skoraj ochitali, zakaj nismo Slovenci bolj ekspanzivni, zakaj se ne razshirimo s svojimi ambicijami po vsem jugoslovanskem prostoru, ki nam je (bil) na razpolago. Che nadzorujesh policijo in vojsko, lahko shirish svoj vpliv, pa she o nacionalnem vprashanju ti gotovo ni treba posebej in pogosto razpravljati. Skratka, lahko si velikodushen.

Ne rechem, da ne bi lahko tudi Jugoslavija prishla na prvo mesto in narodna pripadnost na drugo v odgovoru na prej omenjeno vprashanje, che bi se bili tako res domenili, che bi bila taka politichna volja in odlochitev Slovencev, che bi starojugoslovanski jugoslovenarji zmagali, che bi se torej kot narod odrekli suverenosti in che bi imeli tako ustavo in zakonodajo. Ker pa tako ni bilo in so nas skushali goljufati, je vztrajati pomenilo ne samo ne zdrsniti v narodno izdajo, ampak tudi braniti chloveshko dostojanstvo in pravico do razlikovanja med resnico in lazhjo. Za "njih" je to seveda pomenilo "slovenski nacionalizem".

She danes nekateri moji znanci srbskega rodu menijo, da so le bili vechji, bolj lojalni "Jugoslovani", kot sem bil jaz, ker so se zatekali k takemu nadnacionalnemu "jugoslovanstvu". Verjetno so si tudi nemshki Avstrijci lastili vechje domoljubje, ker so bili bolj za Avstro-Ogrsko kot nenemshki narodi. Gotovo so tudi oni sodili, da so zato bolj internacionalnistichni, bolj shiroki, bolj odprti, nemara tudi bolj humani kot najbrzh zhe takrat zadrti, vase zagledani Slovenci. Kdo ve, che je z "jugoslovanskega" stalishcha sploh mogoche sprevideti, da so s prevech gorechnim jugoslovanstvom, vede ali nevede, spodkopavali prav tiste krhke temelje, na katerih je Jugoslavija sploh lahko obstajala.

Tudi tisti potomci meshanih zakonov in migranti, ki so imeli dobre zasebne razloge za svoje jugoslovanstvo, bi nachelno brez veljavnih ugovorov mogli zagovarjati svoje nadnacionalno jugoslovanstvo v razmerah popolne enakopravnosti, predvsem pa v odsotnosti jugoslovenarske opcije v politichnem zhivljenju takratne Jugoslavije. Ker je bila taka opcija she kako prisotna, mochna in agresivna, so jo s takim deklariranjem morda nehote vendar le podprli. S tem pa sprenevedanje, da gre zgolj za nekaj osebnega, ne vzdrzhi kritike. To je, denimo, zachutil filmski rezhiser Lazar Stojanović in se je takrat ob nekem shtetju baje deklariral za Eskima, danes pa vztraja, da je Srb. Seveda pa ljudem, ki so se razglashali za Jugoslovane, s tem ni mogoche vedno pripisovati sumljivih, za politichno nadnacionalno jugoslovanstvo zagretih namenov, a najvechkrat so bili prav to.

Nedvomno so tudi v nekdanji Avstriji obstajali taki "nadnacionalni ljudje". Vemo, da so bili predvsem takratni drzhavni birokrati samo Avstrijci in nich drugega. Tu gremo lahko dalje navzgor. Ali storim kaj protirasistichnega, che se pripishem enotni chloveshki rasi? Ali pa navzdol, in zanikam dejstvo, da sem pol Primorca in pol Shtajerca? Naj se uprem, chesh, jaz se zhe ne bom delil, jaz sem Slovenec in nich drugega! Meni je neizmerno produktivnejsha obratna pot, ki so jo pred leti ob ljudskem shtetju ubrali nekateri pametni Dunajchani, pa so avstrijske oblasti na Dunaju nashtele vech Slovencev kot na Koroshkem. Nedavno bi se morali vsi deklarirati kot bosanski Muslimani, tako kot bi morali biti pred in med drugo svetovno vojno Arijci Judje. Seveda pod nacizmom to ni bilo preprosto. Poleg tega so bili ogrozheni vsi Nenemci.

Neki priseljeni igralec je she nedavno tega zapisal, da je toliko prispeval k slovenski kulturi, da je ta tudi njegova in da ga je zato Slovenija dolzhna obravnavati enakopravno. To pa je v tem primeru verjetno pomenilo dati mu dolochene privilegije. Ta dobri chlovek se vseeno ni zavedal, da vechina tako imenovanih kulturnikov, tudi velikih, v Sloveniji ne dobiva samodejno privilegijev, stanovanj in podobnega, zato je morda nehote, poleg dolochenega lazhnega chustvenega izsiljevanja, vsiljeval tudi neki kulturni vzorec, ki pri nas, daj bog, da bi bilo res, ni tako samoumeven. Vsaj jaz poznam kar nekaj pomembnih ustvarjalcev, ki te sreche niso imeli. Podobno sem slishal govoriti Srbe o Dubrovniku, Jadranu. Imajo pravico do solastnishtva teh stvari, ker so v skupni drzhavi postale delno tudi njihove. Gre za neko znachilno oshabnost, ki jim ne bi padla na pamet, che bi shlo za kakshen drug narod, kot meni ne pade na pamet, da lahko od shvedske drzhave zahtevam kaj vech, kot mi po svojih zakonih lahko daje, chetudi sem " prispeval k njenemu bogastvu med mojim petnajstletnim bivanjem tam" .

Meshano poreklo je bilo pogosto uporabljeno kot bojno sredstvo za unitarizem in jugoslovenarstvo. Polagali se nam na srce, da moramo razumeti one nesrechnike, ki da so z izginotjem Jugoslavije izgubili mozhnost, da se narodnostno deklarirajo kot Jugoslovani. Etnichna meja v sredini zakonske postelje je menda ja absurdna in podobno. Vendar gre za demagogijo, zgrajeno na nepravilnih rachunih s sumljivimi nameni. Posebno veliko samoprevaro pomenijo narcisistichna jadikovanja, da se ne morejo opredeliti za nobeno stran v jugoslovanskem konfliktu, saj njihovi starshi zhivijo v Beogradu, otroci pa v Zagrebu. Rad bi jih videl tako govoriti leta 1943 o, denimo, Berlinu in Parizu. Tukaj pa to ni pomenilo nich drugega, kot izenachevanje zhrtve in agresorja, podporo tezi o medetnichnih spopadih in zato objektivno podporo agresorju in njegovim nachrtom.

Hchi mi odgovarja na vprashanje, kaj je, da je shvedsko - slovenskega porekla, pol - pol. Nisem opazil, da bi ji to povzrochalo probleme ali jo motilo. V sholi je od prvega razreda vestno hodila na svojo "slovenska", cheprav to ni njen materni jezik, ker pach odrashcha pri materi na Shvedskem. Z ochitnim veseljem prihaja na pochitnice v Slovenijo od najzgodnejshega otroshtva in kazhe, da je njen edini problem v tem, da pochitnice niso dvojne, da bi lahko ene prezhivela na Shvedskem, druge pa pri nas. Ne vidim nobenih znakov misli, da je treba te posebnosti, njeno dvojnost, odpraviti, da se bo lahko izjasnjevala kot Evropejka ali kaj drugega nadnacionalnega in da bodo ona ali zadeve sveta zato kakorkoli bolje urejene. Celo v tistih krajih res nepraktichni priimek je, kot kazhe, ni nikoli motil.

Nasprotno. Nedavno sem ugotovil, kakshno vrednost ji predstavlja njena dvojnost. Ker nisem nikoli zhivel z njo, je, kot je to menda obichajno, najin intimni, jezik ostal shvedski in jaz sam sem jo rahlo shchitil pred preveliko nestrpnostjo do jezikovnega prilagajanja na njenih vsakoletnih pochitnicah. Nedavno se je pokazalo, da sem imel prav. Potem ko praktichno nikoli ni z mano spregovorila slovensko, mi je v svojem shestnajstem letu nenadoma predlagala, naj odslej govoriva samo slovensko. Ko je to storila, se je pred mano pojavila chisto nova, doslej meni neznana osebnost. Zdelo se mi je, da vidim nov izraz, nov glas, nov odnos do sveta ...

Najvechkrat je vprashanje, kako se kdo izjasni, odvisno od tega, kje zhivi. Ne vem, v chem bi bil problem obstoja srbsko-slovenskega, slovensko-makedonskega porekla vechji od nemshko-francoskega, hispano-amerishkega, norveshko-amerishkega ali turshko-nemshkega? Pri popisu bo Shved amerishkega rodu verjetno vpisal pod narodnost shvedska, che se je rodil in odrasel na Shvedskem, in amerishka, che bo zhivel v ZDA. Ni pa nujno, lahko se chuti in deklarira za Americhana s shvedskim drzhavljanstvom. V chem naj bi tu bil problem?

Kljuchno je demokratichno pravilo: posameznik ima zadnjo besedo pri odlochanju, kdo da je, tudi etnichno (kar pa ne more veljati za drzhavljanstvo, ki je nekaj drugega kot etnichna pripadnost.)

Problem pri nas so bile seveda skupine, ki so pokazale gorecho pripravljenost igrati peto kolono. S tem so sozhitju, sebi kot manjshini in vsem manjshinam naredile neprecenljivo shkodo. Ob sumljivih potezah italijanske vlade tako vztrajno molchecha italijanska manjshina, ki pa se je lotila kar resnih borbenih sredstev, ko je shlo za shtrajk na Televiziji Koper, dela isto shkodo. Nasproten uchinek imata gospoda Tomizza in Parovel. Oba sta meshanega porekla, ki ga tudi priznavata. Ljudje, ki zapushchajo svoja mesta in someshchane, da bi jih potem unichevali, predstavljajo na vseh straneh signal za previdnost z manjshinami, ki se je she rodovi ne bodo otresli. Zato taka dejanja niso sama po sebi podla in nizkotna, ampak pomenijo sejanje nezaupanja v medchloveshke odnose nasploh, napad na mukoma dosezhene civilizacijske vrednote.

Toliko chasa sem zhivel na Shvedskem, da sem bil zhe dodobra integriran. Ob tem mi moje poreklo ni delalo nikakrshnih problemov. Hote sem ga ohranil, z drzhavljanstvom in "pasoshem" vred. Tako sem se pach odlochil. Lahko bi se bil seveda drugache. Vedel sem, da zhivim v nekakshni skupnosti s Shvedi kot gost, saj sem se odlochil, da se bom nekoch vrnil. Zato sem bil dolzhan jemati njihove interese kot svoje. Che bi se bil odlochil ostati za vedno, bi bila lojalnost skupnosti, ki jo predstavljajo Shvedi, she bolj samoumevna. Vendar bi tudi moralno, ne samo legalno, pomenila tudi vech pravic.

Danes moramo priznati, da je enakopravnost narodov, podarjena od zgoraj od cesarja ali marshala, ki naj bi zrasla iz nekakshne skupne drzhave, kot sta bili Avstro-Ogrska in Jugoslavija, naivna utopija. To lepo potrjuje zdruzhevanje Evrope, ki je nachelno verjetno edina pot do skupnosti vsaj pravno enakopravnih narodov, pa she ti bodo enakopravni toliko, kolikor jim bo to dovoljevala "stvarna politika". Che se posebne narave Jugoslavije, to je skupnosti, take ali drugachne, suverenih narodov, ni zavedalo ali se je vsaj tako sprenevedalo pol Jugoslavije (to velja vsaj za srbsko polovico), je bil notranji ustroj drzhave she manj jasen tujini. Pravzaprav je tudi Zahod zhelel spregledati pravo naravo Jugoslavije, vendar iz svojih, drugachnih, pritlikavih, kratkorochnih, vedno enako sumljivih razlogov.

"Progresivni" kolegi v vodstvu svetovne organizacije filmskih shol CILECT so she 1989. leta karajoche momljali o nacionalizmu in separatizmu, potem ko sem jim, vsaj po lastnem mnenju, poudarjeno uravnotezheno in suhoparno ustavnopravno razlagal takratne jugoslovanske konflikte in zdrahe. Mogoche je bilo to zato, ker Slovenci in drugi juzhni Slovani, che sploh kaj, predstavljamo v njihovi zavesti predvsem obrambo pred Nemchijo na njeni juzhni meji.

Vodstvo te organizacije se pozneje ni vdalo niti skoraj popolni enotnosti javnega mnenja v svetu po uvedbi embarga ZN proti Srbiji in je vztrajalo pri preprichanju o enaki odgovornosti vseh v konflikt vpletenih strani.

She avgusta 1993 je predsednik CILECTA (sicer Shkot!) v svojem porochilu izvrshnemu komiteju predstavil vztrajanje hrvashke filmske shole leta 1992, da so chlani CILECTA kot Hrvashka in ne kot Jugoslavija, za poglavitni, che ne celo edini problem v zvezi z "balkanskim konfliktom". Che so Americhani nasprotovali " nashemu reshevanju iz balkanskega kotla" zaradi pragmatizma, je vechina evropskih izobrazhencev to delala iz preprichanja.

Moj prijatelj, shvedski slikar, ki je vechino svojega zhivljenja prezhivel v Franciji in Angliji v levicharskih krogih, me je zadnja leta otozhno gledal, ker je vedel, da se njegov nachin razmishljanja in interesi mojega naroda po prezhivetju usodno krizhajo. Pred chasom mi je poslal chlanek uglednega angleshkega publicista Basila Davidsona na temo bosanske vojne, ki je bil konec leta 1992 objavljen v London Review of Books. Naslov chlanka je bil Lutfijeve kafane ne bodo vech odprli.

Davidson je bil v zaveznishki misiji v Jugoslaviji in ga je to verjetno kot marsikaterega Anglezha ali Americhana usodno zaznamovalo s simptaijo do jugoslovanstva in do socialne revolucije. Zato je sporochilo njegovega chlanka preprosto. Evropa, beri Nemci, so s prezgodnjim priznanjem odcepljenih "fragmentov" zhe drugich v tem stoletju naredili usodno napako. Prvich je to storila Avstro-Ogrska z aneksijo Bosne in Hercegovine. Obe dejanji sta namrech sprozhili "nasrshen" pan-srbski nacionalizem. Tega je bilo treba v njegovem spechem stanju ochitno bolj sposhtovati.

Davidson opisuje Bosno do fatalnega avstro-ogrskega posega kot v bistvu mirno mejno turshko provinco, kjer je vsak molil svojega boga v skupnem, srbskem jeziku, Srbe kot svobodoljubne ljudi, ki nikoli niso dolgo trpeli tiranije, tamkajshnje partizane pa kot tiste, ki so poskrbeli, da je mir trajal v Bosni tudi zadnjih shtirideset let. Zdaj pa so na povrshju tiste sile, chetniki in ustashi, proti katerim so se bojevali partizani in pobijajo Boshnjake.

Razumna slika, v katere bistvene poteze smo tudi sami do nedavnega pogosto verjeli. Hudich pa je, kot pogosto, v detaljih, ki jih napredni ljudje radi, da bi lahko ohranili chistost nachel, zhrtvujejo. Zaradi tega se ta primer seveda ni mogel zacheti s prezgodnjim priznanjem "odcepljenih fragmentov tistega, kar je nekoch bila Jugoslavija".

Nedavna bosanska vojna se je zachela zhe takrat, ko Bosna ni bila tako mirna in ko Srbi niso bili tako svobodoljubni, kot bi bilo koristno za zgodovino, ko partizani po vojni niso bili samo "osvobodina vojska" in ko angleshka pomoch ni bila samo pomoch okupiranim svobodoljubnim narodom Evrope.  »