»Kako je z zdravjem?« sem vprašal, »mora biti kar trdno, glede na to, da toliko igraš«. »Na odru je lahko, na odru natančno vem, kaj moram storiti«, je bliskovito odgovoril. Res da je bil Erland v vseh pogledih skromen in neposreden. Pogosto je presenetil s svojo kar samoumevno iskrenostjo o osebnih stvareh. Zato ni tako čudno, da je kar tako mimogrede izdal eno očitno pomembnejših stvari, ki so ga pripeljale do igralskega poklica. Zame je to bilo ključno spoznanje. V preteklosti sem v njegovi družbi namreč bil pogosto negotov. Deloval je, kot da je neprestano v zadregi in nekako nerodno zadržan. Domneval sem, da zadrego povzročam jaz. Niti sanjalo se mi ni, da gre za njegovo lastno negotovost. Da ni sposoben »igrati«, to je sprenevedati se v konvencionalnih družabnih stikih. Tudi zaradi te lastne negotovosti v preteklosti sem, preden sem vstopil, razen oklevanja o povabilu okleval tudi, ali naj sprejmem vabilo da naj vstopim ali ne.

VII.

V odlomku v njegovi knjigi Vloga, kjer piše o svojem odnosu do živali, ta del njegove osebnosti postane popolnoma jasen. Pojasni, kako mu igranje pomeni beg iz neke temeljne negotovosti v nek predvidljiv, obvladljiv, edino resnični svet. Spomnil sem se, da sem srečal še nekoga, ki mu je glede tega bil nadvse podoben. Ah, kakšno naključje, šlo je za njegovo pogosto soigralko Liv Ullmann, ki je krhka, ranljiva, iskrena, pravcata »nedolžnost brez zaščite«. K taki občutljivosti gre smisel za humor, nagnjenje k ironiji, morda judovski samoironiji.

Mačka je meni tako tuja žival, da med mano in tistimi, meni bližjimi Zahodnjaki, ki mačke slučajno pobožajo, nastane globok prepad. Vsi božalci mačk so mi tuji. Morali bi jih izgnati na Daljni Vzhod. Nasploh mi živali vlivajo strah. Eno izmed grozljivih doživetij iz mojega otroštva je bila ježa na konju brez sedla. Zagotavljali so mi, da je to zabavno. Nisem si upal niti jezditi, niti reči da ne bom, jezdil sem, ne da bi si upal, upal sem si, ne da bi jezdil, ležal sem na konju nagnjen naprej in se ga držal za grivo, medtem ko se je žival prijazno in počasi odmajala naprej. Odrasli se me trpinčili, naj vendar pomislim, da je to čudovito.

V Nostalgiji me je ves čas spremljal ogromen nemški ovčar. Dober prijatelj moraš biti s psom je rekel Tarkovski. Pokazal mi je kako naj to naredim. Vrgel se je na psa in se ruval z njim, mu objemal smrček, mu rinil prste v slinasti gobec, ga poljubljal med ušesa, dajal njegove tace na svoja ramena, in med vsem tem je spuščal kar najbolj čudne glasove in klice. Cosi Erland, je rekel potem, non e difficile, questo cane e molto simpatico, che carino! (Takole Erland, ni težko, tale pes je silno simpatičen, kakšen ljubček!) Gledal me je s pričakovanjem v očeh. Stegnil sem roko kolikor se je dalo daleč od sebe in mrcino počohal po hrbtu. Tarkovski se je prijazno in zaskrbljeno nasmehnil. Počakaj, sem rekel, da bi pridobil na času, moram se preobleči v Domenica. Ko je bilo to opravljeno, sem prilomastil nazaj v svojem obrabljenem puloverju in pleteni kapi. Šel sem direktno k psu. Pokleknil sem pred njega in objel Domenicovega zvestega spremljevalca.Potem mi je v najinih skupnih prizorih prijazno sledil. Ko ga ni bilo, sem ga pogrešal. Rad sem med snemanji sedel v njegovo bližino.

VIII.

Zgodbico o Erlandovih težavah z ovčarjem sem nekoč prevedel zato, da smo jo prebrali na promociji knjige Tarkovskega in smo tako simbolično nadomestili njegovo odsotnost. Dve leti pozneje so jo prebrali kot uvod v pogovor z igralcem na nekem seminarju scenaristike v Ljubljani. Takrat so prebrali tudi imeniten odlomek, ki opisuje avtorjevo doživljanje Ljubljane. Ljubljana igra vlogo skrivnostnega tujega mesta, ki ga spominja na mesta njegovega otroštva, pomeni trenutek olajšanja, izstopa iz časa, proustovski učinek magdalenice, čarobni trenutek sprostitve v njegovi prozi sicer vedno prisotne eksistencialne travme. Pri tem je seveda odločilno tudi to, da je Ljubljana zanj tuje mesto. Ljubljana kot suspenz časa v svetu, kjer so vedno prisotne najrazličnejše nepredvidljive strašljive domače in divje živali. V tem odlomku je tudi imenitno neprisiljen premislek o igralčevem odnosu do jezika, še posebej do materinščine. Odlomek se konča s poudarjanjem očiščevalne, prenavljajoče vloge igralske umetnosti.

Jaz: Vrnil sem se tja. Gre za vrnitev. Mestno jedro se zdi kot mesta mojega otroštva; stavbe, trgovine, cestišča, trgi, parki, mala reka, bregova s svojimi sprehajališči pod drevesi. Srečanja ljudi na uličnih vogalih in v slaščičarnah. Mladost mladine.

Odpotoval sem iz svojega mesta, ki se je silno spremenilo, toda tam poznam jezik, in pripotoval v neko mesto daleč proč, kjer se mi zdi, da se prepoznam, vendar se tam znajdem med besedami, ki jih sploh ne razumem. Zelo tuj se počutim in hkrati zelo doma. Tako kot ti in tvoj stric običajno pravita o sebi.

Hodim po središču Ljubljane. Neko okno je odprto, nekdo zavzeto vadi klavir. Odlomek iz neke Chopinove skladbe. Vedno znova. V tistem trenutku je tako, kot bi Chopin sprožil svet. Listje na velikanskih starih drevesih prične plesati. Fantič drvi naokoli na svojem novem kolesu. Neka babica kliče proti dvonadstropni hiši, njena snaha pride k oknu s svojim sinčkom, nežni klici odmevajo med zidovi hiš.

Razumem ju, ne da bi dojel. Za trenutek sem popolnoma sproščen, brez napetosti. Za drobec sekunde sem izven časa. Za trenutek sem brez značaja, popolnoma vseeno mi je, kdo stoji tam v Ljubljani in sprejema vse to. Nisem vloga. Kvečjemu košček didaskalije.

On: Razumem.

Jaz: Potem sem govoril zaman.

On: Seveda, seveda, seveda govoriš tja v en dan in morda te prav zato razumem.

A tako, na ta način se lahko ti in jaz igrava nekaj časa, vendar si morava prizadevati, morava težiti k razumljivosti. Ti lahko preživiš kakšen teden v tvoji Ljubljani, potem pa boš nujno pričel iskati pomen tistih tujih glasov. Nujno se boš poskušal iztrgati tvoji dvojni gluhosti, pa če to hočeš ali ne.

Zatečeš se k gledališču in njegovim igralcem, zaneseno poslušaš. Pričneš z zvenom in končaš z pomenom. Natanko tako je kot na vaji. Govorimo in govorimo, glasovi in spet glasovi, potem pa nenadoma vdrejo pomeni, vsebina na ta način, podtoni drugače, nadtoni spet drugače. Ojoj tovariš, v pasti si. Temu se ne da izogniti. Jezik postavlja predte odgovornost, ki se ji ne moreš izogniti. Ne moreš samo stati tam in oddajati glasove. Ne moreš se spremeniti v zgolj glasbo. Že tretji dan v tvoji Ljubljani, pa naj bo še tako polna atmosfere, poskušaš vnesti red v paniko, ki se je pričela tihotapiti vate. Pričenjaš pridušeno gosti švedsko himno (»Ti stari, ti svobodni, ti gorati sever ... hočem živeti, umreti hočem na severu«). Ker si daleč od doma, v Ljubljani, moraš napolniti besedilo s pomenom. Kako neki »star« in kako »svoboden«? Kako neumen stih! Ampak ti dejansko hočeš živeti in umreti na Severu. To pa je res. V Ljubljani postanejo te besede nenadoma boleče resnične. Takoj moraš odpotovati domov. Ponovno se moraš vrniti v vse puhlosti in blebetanja, jih spremeniti in obogatiti s tvojimi novimi izkušnjami. Ponavljati jih moraš, dokler se ne boš ponovno zavedal, da so postale izpraznjene in boš moral pričeti znova. Kakšen pomen imaš v mislih? In kaj pomeni pomen?« (Iz igralčeve knjige Avtoportret.)

IX.

Erland Josephson je v starosti 88 let umrl v noči na nedeljo 25. februarja 2012 v Stockholmu, v krogu svoje družine. Dalj časa se je spopadal s Parkinsonovo boleznijo. Bil je iz umetniške judovske družine. Njegov oče je bil knjigarnar, eden dveh bratov pesnik, drugi slikar. Ingmarju Bergmanu je Josephson sledil vse od dijaških let naprej. Njuno prijateljstvo je bilo legendarno. Dokončno se je uveljavil tako pri domačem občinstvu kot v tujini z glavno vlogo v Bergamnovih Prizorih iz zakonskega življenja. Sledila je mednarodna kariera, kjer je med drugim igral pri Theu Angelopoulusu, Petru Brooku in Andreju Tarkovskem. Manjšo, nemo vlogo je odigral tudi v filmu Eva Francija Slaka. Josephson je bil zelo plodovit pisatelj, skoraj vsako leto je izdal novo knjigo, najpogosteje je šlo za avtobiografske romane. Upam, da imajo tam kjer je zdaj tudi gledališče. Z jeziki tam ne bi smelo biti težav. Gotovo dajejo tudi predstave v švedščini. Predvidevam tudi, da jim manjka odličnih, čisto svojstvenih igralcev. Gotovo je kje v bližini tudi kakšna nebeška Ljubljana.

Igor Koršič