Nekoch sem z angleshkim prijateljem v neki koroshki gostilni prebil ves popoldan in vecher v pogovorih z gosti v angleshchini in moji polomljeni nemshchini. Bili so prijazni, pogosto so govorili, da so zhe slishali za Slovence. Ob polnochi pa so kot na skriven znak vsi ti "Nemci" zacheli govoriti in celo zelo buchno peti v koroshki slovenshchini. Ta dogodek, ki je tako nezaslishan, da mu celo sam komaj verjamem, mi je potrdilo vech koroshkih Slovencev kot znachilno vedenje Koroshcev.

Razlogi za njihovo obnashanje ne morejo biti ekonomski. Tudi nasilje nad njimi ni opravichilo, chesh Nemci jih tako hudo sovrazhijo in o njih tako hudo tudi mislijo. Ne podcenjujem nasilja, ki se je dogajalo na Koroshkem, vendar je to normalno za vse etnichne sosede. Res smo mi za mnoge ozke, omejene Nemce in Italijane Chushi in Shchavi, vendar menda tudi mi poznamo Shvabe in Lahe, da Bizantincev ne omenjam. Tudi socialna razslojenost, dejstvo, da so Slovenci pretezhno revnejshi kmetje in proletarci, je chudna, materialistichna in malomeshchanska razlaga pravzaprav etichne kapitulacije. Chlovekovo dostojanstvo in samosposhtovanjene bi ne smelo biti odvisno od teh stvari. Jokati in stokati nad tem je chudna in specifichna reakcija Slovencev. Jaz bi zhe sposhtoval samega sebe in svoje poreklo, che bi se to splachalo, govorijo. Teh stvari se je treba uchiti od Romov.

Da zhivijo zamejci pozabljeni od matichnega naroda, celo od vladnih uradnikov, odgovornih za te stvari, da se morajo s sonarodnjaki v svojih trgovinah pogovarjati v polomljeni nemshchini ali italijanshchini, ker so ti sonarodnjaki preprichani, da so v tujini, v Italiji in Avstriji, tam pa se govori nemshko ali italijansko, to je zhe druga zgodba. Slavni ekonomist, chlan prve demokratichne vlade pri nas, je, ne da bi trenil, v neki televizijski oddaji mimogrede povedal, da so seveda takoj, ko so prevzeli vlado, pipice v zamejstvo zaprli. Pika. In je preshel k drugim pomembnim zadevam. Recimo, kako nekoristno je narodno bogastvo razdeljevati med ljudstvo, ko pa zgolj menazherji znajo gospodariti z njim itd. Vsi taki Slovenci tostran in onstran meje so zhe zdaj pravi Evropejci.

Moj oche, ki je imel dobre razloge, da se je ukvarjal s temi vprashanji, mi je pripovedoval, da je enega prvih dni okupacije leta 1941 po radiu poslushal nekoga, verjetno samega Hitlerja, chisto razumno govoriti o tem, da smo Slovenci tako majhni, tako rekoch zanemarljivi v primeri z mogochno Nemchijo in da je za nas preprosto nepraktichno vztrajati pri svojem jeziku. Vse to je nedvomno res in velja za najvechjo shtevilo svetovnih narodov in jezikov, tudi za Nemce same. Stvar je seveda v tem, da razlogi za ohranjanje lastnega jezika niso praktichni, kvantitativni, utilitarni.

Taki razlogi so v prvi vrsti lahko seveda samo kulturni, estetski, aksioloshki: ohraniti she eno posebnost, she eno razlichico fenomena jezik, she eno stvaritev generacij in generacij prednikov, she en bozhji chudezh. Ne ohranjamo ga zaradi sporazumevanja, ker je zamenljiv s preprostejshimi, predvsem pa univerzalnejshimi jeziki. Utilitarnim razlogom se zachenjamo blizhati, che se zavedamo, da bi, che bi neprostovoljno izgubili svoj jezik, izgubili tudi pomemben kljuch do dolochenih globin svojega bitja. Kaj to pomeni, lahko vidimo, che pozorno pogledamo v ochi "bivshega" Slovenca, ali bivshega karkoli zhe. Nekoga, ki ni shel po lastni volji v asimilacijo, ampak se je za to ali ono prodal.

Obstaja she en mazohistichni obrazec za zatajevanje svojega porekla in politichnih interesov svoje etnije, na katerega je morda rachunal Tito in njegova kamarilja. Svojemu poreklu in svoji politichni subjektiviteti naj bi se bili odrekli zavoljo jugoslovanske skupnosti, ki ni sposobna demokratichnega sozhitja niti med narodi niti znotraj narodov. Dopovedovali so nam, da Jugoslavija ne bo prenesla vech strank, da se bo takoj zachelo klanje. Zato bi bili morali potrpezhljivo prenashati represijo, ki nas je shchitila pred nami samimi in pred nasho politichno nezrelostjo in nesposobnostjo. Danes se na prvi pogled zdi, da je bilo to razmishljanje celo pravilno in da bi z vech potrpljenja udelezhencev v jugoslovanski drami lahko ohranili na sto tisoche zhivljenj. Seveda je veliko bolj verjetno, da je prav obratno. Potrpljenja je bilo prevech. Nikoli, denimo, nashi predstavniki, kakorkoli zhe so bili voljeni, ne bi smeli sprejeti odvzema avtonomije Albancem. Takratno popushchanje je bilo prvo v vrsti, ki je krepilo srbski fashizem. Strpnost do fashizma se ni she nikoli obrestovala, zato ker fashizem gradi na zanichevanju shibkosti. Kljuchno dejstvo pa je, da razen Srbov ni nihche kazal tezhenj po " klanju" . Oni so klanje tako napovedovali, ga izvajali, sprovocirali in na ta nachin inscenirali resnichnost svoje propagandne parole "Jugoslavija demokracije ne prenese", ki ji je sledila seveda neizgovorjena: "Zato ji moramo vladati mi".

V nekem chlanku je neki nash slavni nachelno "proti-nacionalistichni" psihoanalitik priznal pomembnost etnichnega za posameznika, hkrati pa ugotovil, da gre tako rekoch za prazno kategorijo, za "rech", "fantazmo", za banalnosti, ki kot vchasih sanje dajejo videz pomembnosti. Slovencem so po njegovem skupne navade to, kaj radi spijemo in jemo, kranjske klobase, goveja juha z rezanci, drugachne navade pa to ogrozhajo. Tako so te posebnosti objektivno odvech, pravzaprav samo mozhen vzrok za medetnichne konflikte. In nobenih razlogov ni, da jih ne bi zamenjali ali homogenizirali. Omenjeni avtor je, kot kazhe, ugotovil, da se to ne da ali pa da je pretezhko.

Ko sem sam predaval zgodovino filma na univerzi v Stockholmu, je oddelek kot gostujochi profesor obiskal eden najvechjih idolov. Karizmatichni newyorshki Jud, sivolas in ocharljiv, je napisal mnogo knjig o vpletenosti medijev v graditev in utrjevanje "amerishkega imperija". Njegova posploshitev medijskih sporochil na shest tochk, katerih skupna funkcija je indoktrinacija Zahoda o njegovi vechvrednosti, je bila preprichljivo postavljena v prepletenost interesov velikega kapitala, amerishke vojske in CIE. Vendar so se vse moje filmske mojstrovine po njem znashle v kategoriji sporochil, ki so utrjevala svetovni kapitalizem, che ga niso zelo eksplicitno zanikale.

Pa mi je profesor izdal izjemo, katere sem se malo zlobno veselil. Annie Hall, film Woodyja Allena, ga je navdushil. Sprasheval se je, ali lahko tak film razume tudi nekdo, ki ni kot judovski otrok odrashchal v New Yorku.

Gospod Parin postavlja "razsvetljensko svetovljanstvo" proti "postmodernistich-nemu" vrachanju k pripadnosti. Na videz dobronamerno pokroviteljsko, v resnici pa z znachilnim diskretnim znmenjem zavesti o vechvrednosti lastnega preprichanja polemizira s Slovenci, ki so ga na neki slavnosti imeli za "svojega". Njegov pokroviteljski ton je znachilen za "razsvetljeno" Evropo. Ponujeno domovino, do-locheno vljudnostno gesto slovenskih gostiteljev, tolmachi s potrebo Slovencev, da bi povezali svojo zgodovino z Avstro-Ogrsko in z Zahodno Evropo, prav to oboje pa po njegovem za Slovence predstavlja prav on.

Zhe mogoche, da kdo v Sloveniji razmishlja, da se je treba navezati na staro Avstrijo, vendar ni kaj dosti stvari, ki bi kazale na to. Res ni potrebe, saj je bilo te Avstrije v nashi zgodovini toliko, v dobrem in slabem, da nam je ni treba graditi, obujati kot nekakshno posebno vrednoto. Tudi o pretirani evforiji po Zahodni Evropi ne bi mogli govoriti, razen med liberalci in reformiranimi, ki verjamejo da pomenijo vodijo vse integracije nujno v svetlo prihodnost. Tako je drobna pripomba gospoda Parina, morda predvsem majhna nevljudnost, tudi izraz znachilne zahodnoevropske oshabnosti. Ob tem zhelim poudariti, da gre za izjemno omikanega, pokonchnega in zhlahtnega chloveka. Hochem rechi, kakshni so shele drugi!

Ko sem omenil nekemu kolegu s Shvedske filmske shole, da smo zhiveli pod Nemci nekako od Karla Velikega naprej, mi je morda ne z najslabshimi nameni odvrnil: "She srecha!"

Ne da bi imeli posebne razloge za to in ne da bi Slovence kaj prida sprashevali o njihovem lastnem mnenju ter ne da bi uposhtevali neka dovolj zgovorna zgodovinska dejstva o na primer protifashistichnem odporu od prve svetovne vojne naprej, so Zahodni Evropejci v prvem chasu po osamosvojitvi Slovencem pripisovali razne motive, med drugim servilnost do Nemcev. Tako pomagajo Milosheviću, vse v duhu Emira Kusturice, in postavljajo osamosvojitev Slovenije v sumljivo luch ter nas tlachijo v irhaste hlache in nas slishijo jodlati (Newsweek v juliju 1991). Ob tem pa po vech kot tisochletnem sobivanju z Nemci ali zhivljenju pod njihovo nadoblastjo, kakor vam pach drago, niti ne bi bilo chudno, che bi prav vsi jodlali in hodili v lederhosen. Obravnavajo nas, kot da smo pravkar od nekod prishli in da se nekam rinemo, da se nekaj sprenevedamo, pa nam morajo pomagati in nas opominjati na nashe poreklo in nas uchiti evropskih manir.

Menda ni nesporno, da so tako Bavarci, Habsburgerji kot razni Kusturice prishli nekam, kjer so nashi predniki zhe nekaj chasa bivali in kjer so se zhe davno shli neki obred, ki je sluzhil celo kot eden navdihov tvorcem toliko opevane evropske liberalne demokracije. Ne gre se s tem napihovati, se je pa koristno takih stvari spomniti, ko se komu zdi, da nas mora o tem in onem pouchiti.

Sicer dobronamerni Parin ishche chutenje domovine v svojih chustvih s skepso, primerno za podvige racia, med katere pa gotovo ne spadajo chustva. Rad bi ga videl postavljati podobne probleme, kot si jih je postavljal o posebni privlachnosti Slovenije, na primer o svoji ljubici. Vprashljiv je tudi Parinov postopek lochevanja jezika in dezhele. Che bi ga zares zanimala Slovenija, bi ga skoraj morala malo mikati tudi slovenshchina, cheprav je svojo Slovenijo gotovo dozhivljal pod drugimi imeni, s posredovanjem nekega drugega, nemshkega jezika. Ali ne pomeni to, da pravzaprav ni zhivel v Sloveniji?

Na Shvedskem sem prezhivel kar velik del svojega zhivljenja. Poleg soochenja moje slovenske dushe s shvedsko geografijo, me je predvsem zanimala preteklost ljudi, ki so tam zhiveli, zato me je zanimal njihov jezik, prek tega lahko do neke mere delim njihovo pripadnost njihovi dezheli in njeni kulturi. Zlorabljeni izraz "domovina" tukaj res zveni nepristno. Tudi táko moje ravnanje je neke vrste internacionalizem. Domishljam si, da gojim radovednost in naklonjenost do drugachnosti, tudi etnichne in kulturne.

Da bi nekako ugledali neko nezamenljivo nacionalno identiteto, do katere nismo zgolj instrumentalno nastrojeni, moramo spremeniti nachin gledanja. Identiteto morda odkrijemo, che to tako imenovano domovino v mislih odpravimo. Seveda pomaga, che se dejansko odselimo v tujino. Potem pridemo do nechesa, morda res tezhko opredeljivega, kar nam razkriva predvsem vsa slovenska umetnishka tradicija: stvari, ki se jih "od znotraj" pogosto celo ne zavedamo; tisto, kar izrazhajo, recimo, pesmi Franceta Presherna, Svetlane Makarovich in Tomazha Shalamuna, romani Lojzeta Kovachicha in Draga Jancharja, drame Ivana Cankarja, filmi Boshtjana Hladnika, Janeta Kavchicha in Vojka Duleticha, skulpture Jakova Brdarja ... Gre seveda za popolnoma nakljuchen izbor in vrstni red.

Zavrachanje gledanja na "tisto" kot na nekaj izrazito praktichnega in utilitarnega, celo banalnega ne pomeni, da je nujno razlagati in opisovati "rech" kot nekaj onostranskega, kot "pravo slovensko naravo" ali "slovenski krshchanski etos", she manj seveda kot "Blut und Boden". Gre preprosto za tisto neponovljivo in enkratno, ki je kakor vino nastalo kot splet dolochenega podnebja, pokrajine in prsti, dolgoletne selekcije trte in njenega prilagajanja na specifichne pogoje. Torej gre za kulturno in materialno zgodovino, za vse kulturne stike, ki smo jim bili izpostavljeni, zlepa in zgrda, za vse genetske in kulturne sestavine, ki nas sestavljajo. Gre za nekaj izrazito dinamichnega, v vechnem spreminjanju, kot pri vinu ali osebnosti, ki pa kljub temu ima neko tezhko dolochljivo in izrazljivo stalnico, ki jo imenujemo identiteta. Tako pri osebnosti, nimamo nobenih tezhav, da prepoznamo enkratno identiteto posameznika, cheprav jo je nachelno zelo tezhko opisati. Celo pri avtomobilih je to mogoche. Fatalnost objektivistichnega humanizma je v tem, da v skrajni konsekvenci po-meni, da pravichni in mirni svet ogrozhajo vse razlike. Komunizem, najbolj kitajski in kamboshki, je shel najdlje v opreracionalizaciji takega humanizma, ki se je seveda takoj prelevil v nezaslishani teror. Tako je tezhko vedeti, kaj bo slovenstvo chez dvesto let, che ga ne bodo, predvsem Slovenci sami, nasilno ukinili. Bo pa gotovo nekaj, kar bo rezultat preteklosti in vedno novih dejavnikov, ki se porajajo okoli nas. Tako postane etnija zelo mesena, materialna, pa vendar ne okleshchena drugih ravni, denimo izraza, psiholoshkega, socialnega, seveda tudi duhovnega.  »