Knjige       TELEVIZIJA IN KAKOVOST

     

     

    Podobna okolja, kot je Sarajevo, lahko najdemo tudi drugje. Vendar je bilo Sarajevo in konchno tudi vsa Bosna nekaj enkratnega, neponovljivega, nezamenljivega prav zaradi svoje posebne identitete, ki je vech kot skupek banalnosti, skupnih navad itd. Bosno je ochitno zhelela nadomestiti homogena Srbija. Ne vem, kako naj bi se chlovek tega veselil.

    Seveda gre tu tudi za neke ekonomske in politichne zakonitosti, ki so delovale v prid homogenizaciji. Nashe stoletje doslej gotovo ni bilo naklonjeno partikularizmom samo zaradi preprichanja, ampak zaradi narave (dosedanje) tehnologije, zaradi mnozhichne proizvodnje, mnozhichnega trga, kar vse je potrebovalo mnozhice: proletariat, volivce, vojake, potroshnike...

    Morda res vse to danes nadomeshcha kvaliteta? Recimo, da po mnozhici ni vech (tolikshnega) povprashevanja. Nakljuchno prezhivele partikularnosti bodo morda postale vech vredne. Recimo, da je majho tudi lepo in da se z osvajalskimi vojnami shibkejshih ukvarjajo samo she zgodovinsko zaostali narodi. Potem prave nevarnosti za moderni svet homogenih mnozhic ne predstavljajo vech bojevniki, klavci, ampak razsvetljena retrogarda te kolone napredka. Kaj che nas bodo uspele pet pred dvanajsto pregovoriti, da bomo opustili vrednote, ki bodo, popoldne na novo odkrite, postale najdragocenejshe v novem stoletju chloveshke modrosti, miru in sreche? Che bo res lepota odreshila svet, kot je napovedoval Dostojevski, bodo med partikularnostmi nekaj veljale tudi etnichne. Recimo, da se kljub vsemu priblizhuje konec zgodovine. Vsekakor je ta konec she zelo dalech.

    Brez lazhne samozagledanosti bi morali priznati, da ochitki o nashem ozkosrchnem nacionalizmu, in to kar pogosti, prihajajo iz okolja, kot so Francija, Zdruzheno kraljestvo in ZDA, kjer je plehkega, kichastega nacionalizma neprimerno vech, kot ga je pri nas. Ne gre zgolj za nekak nepomemben predsodek, kajti razgreti balkanski nacionalizmi, med njimi tudi slovenski, so she vedno kljuchni del lazhne razlage balkanske vojne. Zato ni vseeno, che se trudimo take malenkosti nashim zahodnim sobesednikom dopovedati. Lazhne skromnosti si ne moremo privoshchiti zato, che zaradi drugega ne, ker je ta lazh she vedno pomemben diplomatski in vojashki dejavnik. Praviloma pa so tisti tujci, ki jugoslovansko tragedijo razlagajo z podivjanimi in v vsem enakimi nacionalizmi, bolj nacionalistichni od povprechnih Slovencev. Kar pa obichajno prikrivajo s kakshnim primerno nebolechim liberalnim preprichanjem.

    Daneta Zajca, ki je svojo narodno zavest opredelil s prispodobo o kozhi (na eni proslav Preshernovega dne), vechina zahodnih izobrazhencev (ti menda niso niti intelektualci niti razumniki!?) gotovo ne bi razumela: na poreklo ne moresh biti ponosen, saj je del tebe brez tvojih posebnih zaslug ali krivde. Vendar ga tudi ne moresh zanikati. Lahko sprejmesh novega, vendar staro za vedno ostane s tabo.

    Te trezne drzhe v Evropi nisem slishal. Na Shvedskem je na primer najpogostejsha zavestna tolerantnost po razumno pesimistichni luteranski formuli, da je pach dejstvo, da smo vsi greshni, da imajo obchutek nacionalne vechvrednosti in izjemnosti o sebi tudi drugi narodi. Zato sami obchutek svoje nacionalne izjemnosti, ki ga najvech Shvedov nedvomno goji, primerno relativizirajo. Zajchev odnos do svojega naroda je kvalitativno drugachen od takega protestantskega samonadzora. Gre za etichno pristnost, ki izkljuchuje zadovoljstvo in veselje v zvezi s svojim poreklom, vkljuchuje pa skrb in odgovornost.

    Kako dragoceno vrednoto lahko predstavlja protestantski samonadzor nam, je lahko postalo jasno v luchi dogajanj na Balkanu. Vprashanje je samo, koliko je tak samonadzor tudi obstojen.

    Sicer so pa ljudje ali nacionalisti, pravzaprav shovinisti, ali pa antinacionalisti. Nachelno. V praksi so tako in tako vsi nacionalisti. Skupno prvim in drugim je namrech, da oboji precenjujejo pomen nacionalnega. Zamenjujejo vzrok in posledico. Nacionalno ni vzrok za nasilne konflikte, prav tako, kot to nista vera in ideologija, cheprav je verjetno res, da se v imenu naroda, ideologije in vere najbolj pogosto ubija.

    Vzroki so obichajno drugje: socialna beda, izkoreninjenost, tudi razduhovljenost. To slednje je morda celo nekaj, kar naj bi bilo podobno pravzroku. Vsi se najprej znajdemo kot drzhavljani v Blakovi dezheli Ulro.

    Prerekanje o nacionalnem je tako prerekanje o oslovi senci. Enim predstavlja absolutno vrednoto, drugim vir zla. Nacionalisti na podlagi nestrpnosti do drugega gojijo narcisistichno samoobozhevanje in opravichujejo svoje privilegije. Antinacionalisti pa drugachnost, priznavanje in poimenovanje te drugachnosti pojmujejo kot vir zla. Zato slednji, pogosto neiskreno, preganjajo etnichne partikularnosti, da bi izkoreninili nacionalne konflikte. Vse to se pochenja z naravnost versko gorechnostjo v imenu nekih vzvishenih vrednot, ki pa to niso. V filmu Stalker Andreja Tarkovskega znanstvenik nosi bombo v nahrbtniku v "sobo", v prostor duhovnega, kjer je vse mogoche, zato da bi to potencialno duhovnost unichil, da je ne bi kdo zlorabil.

      Po drugi strani je reakcija na to evropska liberalna drzha, nihilizem, neprizadeto, vzvisheno opazovanje konfliktov, ki se bijejo v imenu vrednot, in to z na videz brezvrednotnega stalishcha. Tako dobimo kozmichno zgubljenost kakega lorda Owna, Carringtona ali Chamberlaina. Vsi tukaj nastopajo seveda samo kot prispodobe sodobne Evrope.Seveda je problem toleranca drugachnosti, ne pa obstoj drugachnosti. Partikularno pa ni napoti samo sodobnim naprednjakom, ampak tudi vsakrshni birokraciji in mnozhichnemu trgu. Da partikularnemu trda prede, vidimo tudi v prevladujochem odklonilnem odnosu evropskih izobrazhencev in pretezhnega dela evropske levice do slovenskega osamosvajanja. Nashi zavezniki so bili najkonzervativnejshi krogi v Evropi, Margareth Thatcher, Otto von Habsburg, papezh, gotovo iz razlichnih vzrokov, vendar verjetno tudi iz neke pristne tradicionalistichne morale. Razlika med "Maggie" Thatcher in njeno stranko, ki je do bosanke vojne vodila katastrofalno politiko, nam morda govori o razliki med zasebnim moralnim preprichanjem in stvarno politiko interesov (trga, drzhave), ki jih njena stranka zastopa. Morda se tudi konzervativci, po svojih preprichanjih pravzaprav previdni pesimisti, bolj kot drugi zavedajo dejstva, ki v dolochenih zgodovinskih trenutkih postane kljuchno, namrech, da civilizacija pomeni tanek sloj sposobnosti reshevanja konfliktov brez nasilja na chloveshki naravi, v temelju ubijalski. Po drugi strani je v dolochenih okolishchinah nasilje, torej oborozhen odpor, edino etichno sprejemljivo dejanje. (Tega so se denimo dobro zavedali nashi partizani.) Liberalna Evropa se totalitarizmom nikoli ni upirala ali pa se je upirala zgolj nachelno in z besedami.

    Fashizem, ki se je razvil v Srbiji, je svojski, saj ni izshel iz pregovorne germanske in malomeshchanske avtoritarnosti, ampak iz lumpenproletarskega chustvovanja, iz novokomponiranega kicha in gusel, iz opankarske, ljudske izkoreninjenosti. Izkoreninjenost, strah (upravichen ali ne, je tukaj manj pomembno) pred izgubo identitete, pa je tisto, kar srbski jogurtarji delijo z nemshkimi in italijanskimi malomeshchani, nosilci "historichnega" fashizma.

    Che se bomo delali - to nam je zelo blizu - kot da tiste Jugoslavije ni bilo, kot to pochenjajo Krlezhevi junaki v "1918", se nam utegne lep kos zgodovine ponoviti. V kratkih zgodovinah Slovenije, na primer v "flight magazinu" Adrie Airways, smo tako dosedanjo luknjo, namrech odsotnost stare Jugoslavije med obema vojnama, zamenjali z odsotnostjo Jugoslavije kot take. Sedemdesetletnega obdobja Jugoslavije in shtirideset let socialistichne Jugoslavije preprosto ni. Bojim se, da tako zgodovino pishejo vedno isti ljudje s posebno pretanjeno obchutljivostjo za tisto, kar se sme in ne sme. Tuji bralci pa se lahko ob tem samo nasmehnejo, kajti vechinoma je she vedno tako, da je vse, kar vedo o Sloveniji, to, da je bila nekdaj del Jugoslavije.

    Avtorjeve sanje

    Sem na poti na nekakshno srechanje v svoji hishi, kjer naj bi se sestal z vsemi svojimi prijatelji ali morda z vsemi ljudmi, ki jih poznam. To je v blizhini Rozhnika in Baltishkega morja, na nekem otoku.

    Opozorijo me, da bi moral pred srechanjem s prijatelji na hishi obnoviti streho. Meni se to ne zdi potrebno, saj se mi zdi streha solidna in celo lepa. Vendar se kljub temu lotim dela, cheprav me preganja chas. Mudi se mi na srechanje, pa tudi noch se blizha. Odstranim staro kritino in ugotovim, da je zhe lesena podlaga strehe tako solidna, da bi vzdrzhala in da se mi torej ni nichesar bati. Ko lezem z novo kritino po lestvi nazaj na streho, zaslishim nekje za sabo smeh. Ugotovim, da so to tisti prijatelji in znanci ali kaj so zhe. Ko jih vprasham, zakaj se smejejo, se oni muzajo in mi namigujejo, naj si ogledam streho, na katero lezem. Ko pogledam, ugotovim, da hisha ni moja. V zadregi poskusim z drugo hisho, pa tudi ta ni moja. Ko lezem na tretjo, se mi poleg tega, da ni prava, polomijo klini na lestvi. Jezim se na muzanje tistih, ki moje pochetje opazujejo. Raje bi mi povedali, ali vedo, kje je moja hisha, ali jo od tam, kjer stojijo, morda vidijo. Sam je ne uspem najti in postanem rahlo obupan.

    Zato zapustim vas, ki je krashko strnjena, in si jo ogledujem od zunaj, da bi morda tako ugotovil, katera od hish je moja. Preseneti me, da je zgornji zaselek na pobochju sestavljen iz hish, ki so keramichne in stozhchaste, z malimi nepravilno zaobljenimi odprtinami namesto oken, kot hishe kakshnih domorodcev, morda kje v Aziji. Gre za zelo michne hishe. Vendar si rechem, da je pa verjetno moja primorska, krashka hisha kljub vsemu bolj praktichna. Ampak, kaj mi pomaga, ko pa ne vem, kje je.

     

    Igor KORŠIČ
    (Iz neobjavljene knjige V Evropo!)
    V Evropo II

    http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2000-2/pogum5i.htm

    Previous-Page-Icon   70    Next-Page-Icon

    © 2010 Camera Lucida All Rights Reserved.

    Please publish modules in offcanvas position.