Da se lahkomiselno, da ne rechem skrajno brezumno vedemo do varnosti svoje nove, majhne in krhke drzhavnosti, morda ni nakljuchje. Kako sicer razlagati, da lahko nekomu pade na pamet, da sploh nachenja vprashanje orozhja, ki si ga je Slovenija zaradi embarga, pomislite, nelegalno nabavila. Je mogoche, da she danes to ni jasno, in to ljudem, ki se oglashajo v javnosti?

Ali je mogoche, da ni jasno, da bi brez nashega orozhja zhe drugich v kratkem chasu vse potekalo chisto drugache, kot je? Ali pa se tistim, ki so takrat ali situacijo napachno precenili ali podlegli paniki, mudi pospraviti z javnega prizorishcha priche njihovih dejanj. Histerija in popolno podcenjevanja javnosti jih sili v to, da so afere chedalje vechji blefi, chedalje bolj prozorno nastavljene lazhi in konstrukcije, katerih edini namen je odstranjevanje politichnih nasprotnikov, posebej takih, ki jih zaradi nedavnih zaslug lahko ogrozhajo.

Liberalizem je ideologija uspeshnega, premochnega in zato varnega biznisa, tudi v kapitalizmu primerna in uporabljena samo v dobrih chasih. Dokler Americhani nadzorujejo 80 do 90 % medijskega trga, so lahko za liberalno nachelo "free flow of information". Tako dolgo bo tudi ostali svet za zakonsko regulativo, ki bo ta trg pred Americhani skushala zashchititi. Liberalna nachela veljajo za sicer zakonsko regulirani trg, za duhovno sfero, za civilno urbano drzho, ne pa kar krizhem in pochez za vse skupaj, kot so to razumeli nashi iz skojevcev svezhe prebarvani liberalci. Churchill, na primer, ni bil liberalec, cheprav je bil verjetno eden najbolj zadrtih demokratov.

Vse bolj je jasno, da je fenomen, ki so ga nekateri poimenovali "udbomafija", ki v neki, morda mehki, neformalni, familiarni obliki vendarle obstaja, natanchno tak uspeshen biznis. Organizirana ali spontana kraja skupne (drzhavne) lastnine skrbno izbranih "nashih ljudi", za katere bi bilo po vseh letih sodelovanja chudno, che ne bi bili med sabo solidarni, je praksa, za katero je lazhiliberalizem primerna ideologija. Slovenske politichne elite ali ne razumejo, kaj drzhava je in jo lahkomiselno unichujejo, ali pa to she kako dobro razumejo, morda zato, ker nezavedno ostajajo zvesti svojim starim nachelom in jo unichujejo in ropajo nachrtno: ker bi jo radi spet kam integrirali, ker je biti integriran pach napredno, za kapital pa se she splacha povrhu.

Sistematichno unichujejo skoraj edino komparativno prednost, ki jo premoremo in katere temelje je postavila za nas she Marija Terezija - sorazmerno dobro izobrazheno prebivalstvo. Kulturi in sholstvu oblastniki namenjajo toliko kot nerazviti v Afriki, knjige prepustijo trgu, da se temu primerno podrazhijo, uvajajo sholnine, ki bodo preprechile zhe tako chedalje bolj obubozhanim nizhjim slojem dostop do sholanja, in novo negativno selekcijo, plutokratsko namesto zhelatinokratske. Medije bivshi komisarji naravnost rinejo v narochje multinacionalkam, verjetno za skromno nagrado, narodno bogastvo vrachajo cerkvi, ki ga je po pravilu dobivala za zvesto sluzhbo razlichnim oblastnikom, nazadnje beograjski charshiji ...

Tako imamo drzhavo od danes do jutri, zachasno drzhavo, drzhavo z omejenim trajanjem. Prav tako pa so Slovenci v davnini morda zhe imeli. In jo za tisoch let izgubili.

Da so drzhavo ponovno pridobili, so najmanj zasluzhni Slovenci sami, kljub partizanstvu, ki je edino res prispevalo k ponovni pridobitvi slovenske drzhave. Che ne bi bilo igre veslesil, ki s po pred, med in po prvi svetovni vojni nacionalne konflikte podtikale druga drugi, bi Slovenci o svoji drzhavi, celo avtonomiji znotraj drugih drzhav lahko le sanjali.

Liberalno je vsakemu dati svoj prav. So vprashanja in so trenutki v zgodovini, ko se to pravilo nachelne shirokogrudnosti, vedno pravilne za intelektualno razpravo, kot politichna drzha izkazhe za pogubno. Liberalna toleranca do Hitlerja je prav tisto, kar je neizpodbitno napaka slovenskih kolaborantov, ne glede na to, kako so se imenovali in v kaj so verjeli.

Prav ta liberalni odnos zaznavam pri evropskih izobrazhencih, ko gre za balkanski konflikt. Na znajo vech postaviti meje, kjer se ne sme vech dopushchati nobenega dialoga, kjer neke stvari postanejo preprosto nedopustne in se jim moramo zoperstaviti z vsemi sredstvi. Rezultat je teorija ekvidistance. Ker ima v konfliktu vsak svoj prav, so vsi enako krivi in odgovorni. Absolutnih nachel ni.

Tak liberalizem je ideologija lagodja. Krivichnemu nasilju se chlovek lahko nasmehne, saj se zaveda, da obstaja tudi druga stran, ki ima tudi svoj prav. Zato se liberalcem ni treba vznemirjati, kaj shele posegati v krvava dogajanja in se izpostavljati. Tako so bivshi levi antiliberalci v novih razmerah postali liberalci. Morda zato, ker je v novih razmerah to edina politichna praksa, ki ne pomeni nobenih tveganj.

Da je veliko shtevilo Slovencev predstavljalo izjemo v liberalno pasivni Evropi v boju proti fashizmu v zadnji svetovni vojni, je nekaj, na kar moremo biti upravicheno ponosni. To celo moramo biti!

Moj oche se je zavedal omejenosti komunizma, pa je kljub temu med vojno nosil titovko z "ocvirkom", tako je ves chas komunizma imenoval rdecho zvezdo. Govoril mi je, da je bil ta "ocvirk" predvsem nekaj, kar te je oznachevalo, da te lahko sovrazhniki brez milosti pobijejo, da si zhivljenje "nosil v torbi", kot je rad rekel. Strah je utapljal v decilitrih zhganja in zavedal se je, da mu je tudi to nachelo zdravje. Vendar o pravilnosti svoje odlochitve ni nikoli dvomil, vsaj omenil tega ni nikoli.

Eden mojih stricev je vso vojno okleval, ali naj obuje shkornje, ki jih je imel vech let pripravljene za odhod v partizane in jih je vestno zloshchil vsakich, ko je prishel na dopust iz sluzhbe na zheleznici v dunajskem Novem mestu.Pravi, da ga je enkrat odvrnilo to, da je slishal, da so v partizanih ushi, on pa je bil na to obchutljiv. Drugich pa je slishal za brutalnosti, ki so jih zakrivili partizani. Pa tudi sluzhba ga je zelo zadovoljevala, saj je bil pred vojno kar nekaj let brez nje. Po vojni se je odlochil za emigracijo, tako zaradi grobih krshitev chloveshkega dostojanstva komunistichnih oblasti, ki jim bil pricha v novi Jugoslaviji, kot zaradi slabe vesti, ker ni bil "zraven" pri odporu.

Povedano da slutiti, dá je pozitivno vrednotenje slovenske "norosti" bolj upanje, morda nora zhelja, kot kaj drugega. Za zdaj smo pretezhno priche malega pridobitnishkega in zahrbtnega oportunizma in zavisti, ki je za svoje malenkostne cilje pripravljena posluzhiti se vsakrshnih, tudi najbolj gnusnih sredstev ovajanja in javne denunciacije ter liberalnega toleriranja vsega tega. Dokler je razlika med lastnim stanovanjem in skupnim stopnishchem razlika med svetim prostorom in "Briga me!", se tudi lastna drzhava ne bo kaj prida obnesla in je vsako distanciranje od Balkana le pobozhna zhelja in/ali veliko bolj pogosto ozkosrchna oshabnost. Simptomatichno je, da o Zahodni Evropi najvech pridigajo tisti pri nas, ki govorijo o "zapadu"; kot je zabavno, da skandinavizacijo omenja ravno hrvashki predsednik Tudjman.

Zarotam pogosto pripisujejo tudi dogodke, ki jih sami ustvarijo. Kar nekaj ljudi mi je zhe slovensko osamosvajanje opisalo kot nemshko-vatikansko zaroto. Pri tem ne gre samo za ugotavljanje geostrateshkih dejavnikov, ki seveda vedno delujejo in jih pametni izrabljajo sebi v prid. Gre za redukcionizem zarotnishkega modela. Zdi se, da to tudi ni zgolj ponavljanje znane srbske propagandne formule. Vse kazhe, da ljudje mislijo iskreno. Kot da gre za avtohtono slovensko miselnost, ki izvira prej iz katolishtva, iz daljnega spomina na ochitno dolgo in muchno izganjanje luteranstva?

Seveda je sistem, ki je temeljil na sistematichnem ovajanju na eni in na pravni neurejenosti na drugi strani, naredil tako paranoichno obnashanje nujno in na svoj nachin normalno. (Sicer kazhe, da je pravna urejenost v marsichem bila v prejshnjem rezhimu le vechja kot je danes.) Taki vzorci so se v shtiridesetih letih komunistichne oblasti, med vojno in v slej ko prej antidemokratichnem obdobju med obema vojnama izpopolnili in razvili. Kljub temu se danes cela mnozhica piscev in govorcev trudi, da bi prikazali, kako zelo nedolzhen in normalen je bil tisti represivni sistem pod komunizmom.

Zaskrbljujochi pa so predvsem paranoichni miselni vzorci kar tako, naperjeni na soljudi. Ko pa se pojavijo dejanske nevarnosti kot, denimo, omenjena genocidna tendenca pri zahodnih sosedih, pa nismo sposobni oceniti obsega nevarnosti in nujnega in brezkompromisnega protiukrepanja. Protiukrepanja, dokler se to she dá storiti za primerno ceno, dokler smo she na svojem in dokler she ne muchijo, ne streljajo, nam ne prepovedujejo govoriti v svojem jeziku in nas ne izseljujejo.

Znachilen je nash odnos do lastnih drzhavnih simbolov. Nedopustno neodgovorno je, da nismo ob vsej mnozhici najrazlichnejshih strokovnjakov izkoristili prilozhnosti, da bi kvalitetno uredili drzhavne zastave, grbe in te stvari. Imeli bi lahko brezhibno kakovostno "celostno likovno podobo" drzhave. Da je z denarjem uspelo, je pravo chudo. Kako je vendar mogoche, da na bankovcih nismo dobili klasov, ovekovechenih z zhanjicami in poljem ob morju pod Triglavom! Najbrzh smo hoteli imeti denar podoben nemshkemu. Zaradi trmoglavih, zadrto politikantskih, znachilno slovenskih prerekanj o zvezdah in grbih smo ochitno zamudili prilozhnost, da bi imeli trobojnico brez dodatkov, ki ne bi bila nujno v panslovanskih barvah, ampak predvsem funkcionalna. Zmazek od grba, ki smo ga dobili, prekosi vsako podjetje, ki kaj da nase. Vsako solidno podjetje se namrech dobro zaveda chisto praktichne funkcije simbolov, ki so vse prej kot zgolj dekoracija. Posebno, dokler podjetje na trgu she nima svojega imena, kot she vedno velja za drzhavo Slovenijo. Nerazpoznavnost in odsotnost zunanje identitete je celo eden njenih najvechjih problemov. Funkcija simbolov pri ustvarjanju identitete je nezamenljiva in kljuchna. Pri tem ne gre toliko za zgodovinsko ali politichno primernost ali neprimernost sestavin simbola. Precej vseeno je, kaj naj bo na njem, zvezda, gora, rastlina, zhival, chlovek, kamen, panslovanske, dezhelne, izmishljene ali ukradene barve.

Kanadska zastava menda nima kdove koliko tradicije, a imam obchutek, da od-lichno sluzhi svojemu namenu. Tudi heraldichna in veksioloshka pravila, po vsem videzu sodech, niso toliko pomembna, kot trdijo veksioloshka in heraldichna drushtva. Poglejte si drzhavne simbole Italije, ZDA, Francije... ali pa amerishko zastavo. Zastava po pravilih baje ne sme imeti nobenih dodatkov, zvezd in podobnega. Amerishka zastava ima kljub mnozhici zvezdic odlichno razpoznavnost.

Kljuchna je namrech funkcija, to je, da je grb likovno kakovosten simbol, se pravi bogat s pomeni, gospodaren v izrazu in razpoznaven. Dobro, che je kako povezan s preteklostjo ali sedanjostjo, mu je to v prid, ni pa odlochilno. Posebno, che je drzhava nova, che ima slej ko prej neslavno preteklost, se pravi, che se ji ni uspelo ohraniti, si lahko privoshchi povsem nov simbol, obrnjen bolj v prihodnost, v ambicije, kot v preteklost in neobstojecho slavo. Zdaj je v vsem, razen v slednjem, obratno. Shvedi imajo odlichen drzhavni simbol, tri krone. Ne pomeni nich izvirno shvedskega, saj so ga nekoch ukradli Dancem, pa she pri Dancih je pomenil fiktivna tri kraljestva, ki naj bi jim danski kralj vladal, pa jim nikoli ni.

Omalovazhevanje drzhavnih simbolov, na primer izobeshanja zastav na drzhavne praznike, bi moralo skrbeti she koga poleg ekstremnih nacionalistov. Kljub temu, da smo z drzhavo nedvomno z nemalo sreche (in nekaj spretnosti) dobili izvrsten instrument za zashchito svojih nacionalnih interesov, nekaj, chesar dolga stoletja nismo imeli, tega instrumenta, te drzhave ne znamo ceniti. Niti simbolno. She pred destletjem so zastave vsi ubogljivo izobeshali. Verjetno je bilo tako tudi v predvojni Jugoslaviji in v stari Avstriji. Navajeni so pach ubogati, bi rekel Cankar.

Kmechka ohcet, lipov list ali nekakshen pisani mak, ki naj bi ga zamenjali kot turistichni simboli slovenstva, menda tudi ne bodo vzdrzhali. Morali se bomo spomniti chesa vsaj tako pretresljivega, kot so shvicarske ure s kukavicami ali nizozemski tulipani ali mlini na veter ali skandinavski lososi ... Morda bi se kazalo odlochiti za stopicajoche lutkarsko pishche v obliki zemljevida Slovenije (simbol mednarodnega lutkarskega festivala).

Che se spet vrnem k jugoslovanstvu, je bilo glede tega kljuchno vprashanje, ki mi ga je pred nekaj leti postavila novinarka Daily Maila: "Kaj ste najprej odgovorili, ko so vas vprashali po narodnosti, ko ste bili she v Jugoslaviji, Slovenec ali Jugoslovan?" Cheprav je odgovor tujcu zaradi navedenih praktichnih razlogov bil tak ali drugachen, mi je bilo vedno jasno, kako usoden je bil pravi vrstni red.

Zhe prve tedne mojega bivanja na Shvedskem leta 1965 je romala s tamkajshnjega jugoslovanskega veleposlanishtva v mojo matichno obchino ovadba, da delujem nacionalistichno. (Potem so ocheta opozorili na to.) Za to je poskrbela budna Vojvodinka "na studijama v Londonu", hchi visokega oficirja sedaj svetovno znane JLA. Dekle se je hudo razburilo, ker sem v mladinskem prenochishchu, potem ko so me vprashali o narodnostnem vprashanju v Jugoslaviji, "nich hudega slutech", prostodushno razodel obstoj Slovencev. Preden je nesla ovadbo naprej, me je pouchila, da smo v tujini najprej, pravzaprav edino Jugoslovani, ono drugo pa da je nasha interna, "jugoslavenska" zadeva. Menda sem rekel, da imamo she kar znosno diktaturo. To lekcijo o jugoslovanstvu mi je deset let kasneje pri zaslishanjih ponavljal podpolkovnik KOS-a, ki je omenjeno ovadbo, skupaj z lepim shtevilom drugih, verjetno imel v svoji mapi, ki naj bi predstavljala moj dosje.  »