Istega leta (1992) je bil dalj chasa v Sloveniji angleshki kulturni menedzher z levicharskimi simpatijami. Kot dobremu poznavalcu nekdanje jugoslovanske kulture so mu stvari v Sloveniji postale presentljivo hitro jasne. Zachelo pa ga je skrbeti nekaj drugega: "Pa se zavedate, da v svetu prevladuje srbska razlichica zgodovine in ne vasha, pa naj bo she toliko resnice na vashi strani!? Tako bo tudi ostalo, che ne boste svoje zgodovine napisali sami, kar se vam, presenetljivo, zdi popolnoma nepotrebno!"

Skoraj ni tujega turistichnega vodicha po Sloveniji, ki se ne bi zachel z ugotovitvijo, da je TO leta 1991 namerno sprovocirala, JLA v vojashko akcijo, nakar se je Slovenija odcepila. Primerjajmo táko stanje z Izraelom. Zhidovski avtoji so se zhe lotili preuchevanja problema zgodovinske progresivnosti srbskega naroda in zashchite, ki naj bi ga zhidovska skupnost uzhivala v Srbiji med zadnjo svetovno vojno. Nashli so she en mit, skregan z dejstvi. Odpovedovanje iskanju resnice o konfliktnih zadevah zaradi ljubega miru ni samo shkodljivo za tistega, ki mu neresnica shkoduje, ampak je tudi sicer nedopusten oportunizem.

Kje so razlogi za to, da se tudi samoumevna dejstva v zvezi z nekdanjo Jugoslavijo tako tezhko prebijajo v evropsko zavest? Morda je kriva za to stara levicharska formula, zhal ne samo boljshevistichna, po kateri obstoj partikularnega ogrozha univerzalne vrednote, kot so enakopravnost, pravichnost in take stvari. Svetla prihodnost tej ideologiji narekuje odpravo partikularnosti, etnichnih, krajevnih, na koncu tudi individualnih. Pri tem povrshno meshajo socialne in vsakrshne druge razlike. Slovenija in Hrvashka tako postaneta "fragmenta", ki si ne zasluzhita poimenovanja. Seveda bi bilo napachno vse to naprtiti samo levici, saj gre za "napredno" stalishche, napredno v smislu evropskega racionalizma in scientizma, ki ga bodo zagovarjale tudi druge, bolj desne politichne usmeritve.

Obstaja tudi ena najbolj nevarnih, levo liberalnih vulgarizacij, ki si prisvoji vse privlachne vrednote, mir, svobodo, enakopravnost, pravichnost, internacionalizem, pri tem se pa v tem nepopolnem svetu nikoli ne opredeli, ampak se na pisanem balonu svojih lepih vrednot dviga nad vse te umazane chloveshke konflikte in zdrahe. Kdorkoli pa se do chesarkoli konkretnega opredeli, je pristranski, neliberalen in nazadnjashki, torej sovrazhnik vsega dobrega.

V svojem nastopu v "KUD France Preshern" (leta 1994?) se je tudi Vanessa Redgrave zelo previdno izogibala razlaganju dogajanja v nekdanji Jugsolaviji, torej tisti razlagi, ki omogocha poseg, razlagi, na podlagi katere je mogoche zahtevati poseg, ki bi morijo zaustavil. Svojo nastop je skrbno ochistila imen narodov in drzhav. Govorila je le o mestih in "republikah", z implikacijo, da gre za enakovredne partnerje, pach s pretvezo, da je trpljenje otrok takó tu kot tam enako... Tishchanje glave v pesek, ki je tipichno za Evropsko levico. Zame je to tako, kot da bi kdo, ki je vedel za nacistichna koncentracijska taborishcha po takratni Evropi, tudi v Nemchiji, uprizarjal dobrodelne koncerte v dobrobit otrokom, zhrtvam Hitlerjevih koncentracijskih taborishch. Tudi ugotovitev, da imajo tudi Srbi nereshene legitimne interese, ne spremeni. Tudi Nemci so jih imeli.

Seminarja iz zgoodovine filma na AGRFT se je udelezhil leta 1987 Dushan Makavejev, potem ko je slovenski pomladi v Cankarjevem domu posvetil jugoslovansko premiero vseh svojih filmov, tudi WR - misterij organizma. Bozhichni vecher sva prezhivela v kar nekaj ljubljanskih cerkvah, konchala pa sva ga zgodaj zjutraj v Pen klubu. Razpolozhenje v cerkvah - bilo je táko, kot sem ga od nekdaj poznal, meni se je zdelo kar precej pogansko, morda zaradi parchkov, ki so se stiskali - ga je skrbelo. Bilo je tik po znamenitem bozhichnem voshchilu Jozheta Smoleta. Makavejev je menil, da gre za partikularizem, ki bo nujno prishel v konflikt z ostalimi partikularizmi v drzhavi. Vendar je ta patikularizem seveda predstavljal tisochletno tradicijo, s katero se je takrat zgodilo samo to, da je politika javno priznala njen obstoj. Zdelo se je, da se Makavejev tega dejstva ni zavedal in je kar veliko govoril o nevarnosti "Blut und Boden" ideologije. Po drugi strani se je kot turist pritozheval, da se je Ljubljana le prevech pobalkanila. Makavejev je tudi v tem bozhichnem jutru leta 1987 presentljivo zgodaj in jasnovidno prishel do zakljuchka, da slabo kazhe, da so problemi v Jugoslaviji nereshljivi in da Slovenci in Srbi preprosto nikoli ne bodo razumeli drug drugega.

Emira Kusturico sem spoznal, s posredovanjem Vilka Filacha, po njegovem prvem filmu, she pred njegovimi najvechjimi uspehi. S Filachem in njim sem shel v Pariz na premiero "Se spominjash Dolly Bell". Ko se je v intervjujih predstavljal kot "otrok s sarajevske ceste", se mi je to zdelo duhovito, vendar mu nisem verjel. Nedvomno je bila ta poza uchinkovita za pretezhno levicharske novinarje, ki so ga sprashevali. Pozneje se mi je zdelo, da je odlichno prestal skushnjavo, ko je predstavljal za sorazmerno mladega chloveka neverjeten niz uspehov na beneshkem in cannskem festivalu.

Danes se se vsega tega spomnim, ko mi znanec, ki je Kusturico na zachetku razpada Jugoslavije "resheval" v New York, zatrjuje, da je Emir Kusturica najnizhje chloveshko bitje, kar jih je srechal, celo med zhivalmi ... Znanec je namrech zvedel, da ga Kusturica takrat, ko ga je prosil za pomoch, da bi se lahko reshil iz sarajevskega pekla, ni klical iz Sarajeva, amapak iz Las Vegasa.

Kaj pa desnica? Evropska desnica tradicionalno seveda ni bila konzervativna zato, da bi varovala chloveshke vrednote pred napredkom, ampak zato, ker je shchitila predvsem svoje ekonomske in politichne privilegije. Na to jasno kazhe socialna stratifikacija evropskih volilnih teles. Morda je celo nehote, zaradi narave svojih nachel, danes ostala neprimerno bolj dosledna kot zmedena levica. Levica je bila v svojem delovanju radikalnejsha, najbolj nestrpna in najraje se je sklicevala na znanost in napredek kot na univerzalne in temeljne vrednote. Preganja(la je) meshchanski individualizem, idealizem in iracionalizem, s tem pa (morda nehote, kar tukaj ni pomembno) tudi individualnost, chloveshko intimo (v umetnosti in nasploh), duhovnost in etichno odgovornost.

Neredko pa Zahodnjaki zavrachajo partikularnost iz chiste duhovne lenobe, chesh, kdo bi si zapomnil vse te narode in narodiche, ko pa imamo toliko pravih, velikih, evropskih problemov. Dejstvo, da to ne shkodi mnozhichnemu trgu, pomeni samo, da gre za zelo rezistenten trend na Zahodu, ki je samo na videz protisloven.

Informiranost o obstoju etnichnega dejstva, imenovanega Slovenci in Slovenija, je sedaj kljub vsemu zhe znatno vechja od nich. Pojavlja se na zemljevidih, v turistichnih vodichih in tu in tam tudi v kakshni tuji knjigi, redko v medijih.

Seveda dosti Evropejcev, da o Americhanih sploh ne govorim, kljub temu za Slovenijo ne bo nikoli zvedelo. Tudi zato, ker obstaja tudi mentalna geografija, v tej pa smo bili vedno na obrobju. Neka izraelska shtudentka mi je priznala, da so po njenem Benetke neprimerno blizhje Izraelu, kot je Slovenija. Zaprepadenost zahodnih kolegov na festivalu v Münchnu nad dejstvom, da je Ljubljana oddaljena le shtiri ure avtomobilske vozhnje od Münchna, je zgovorna. Ta mentalni zemljepis utegne biti pomembnejshi za nas od onega objektivnega. Vsaj glede gospodarskega sodelovanja s tujino bo to odlochilni problem. Evropski izdelki so namrech kvalitetni in dragi, drugi ne. Da se Evropa she vedno koncha na dunajski Lantstrasse, in tako bo she lep chas, je sicer, vsaj nachelno, vechji problem tistih, ki v to verjamejo, kot je nash. Nachelno!

Zaradi vsega povedanega bi lagal, che ne bi priznal, da mi dejstvo, da smo se kot etnichna enota v kratkem chasu izkopali iz popolne anonimnosti, ne pomeni dolochenega zadoshchenja. Ta anonimnost je kazala na nasho neupravicheno narodnostno ali etnichno neenakopravnost.

Oche pa je bil etnichno zatiran predvsem kot Slovenec in ne kot Jugoslovan. Globo je v italijanski (fashistichni) sholi placheval za izgovorjene slovenske besede in ne za jugoslovanske. Za vse to pa ni imel niti zadoshchenja, da bi ga zmerjali z Slovencem. Posploshevanje Slovencev v Slovane je za shovinistichne Italijane pomenilo dodatno ponizhanje Slovencev.

Mi pa smo v izpostavljanju svoje posebnosti pogosto bili tako skromni in sramezhljivi, da se marsikateremu tujcu ni zdelo vredno poimenovati nas, ali pa enostavno tega ni mogel, ker ni imel podatkov, potrebnih imen. Prav to se je morda zgodilo Hemingwayu, Wittgensteinu, Musilu in drugim, ki so v prvi vojni kolovratili po nashih krajih, pa niso tega nikjer zabelezhili, razen z nemshkimi ali italijanskimi imeni "nashih" krajev (krajev pretezhno naseljenih z Slovenci). Moj nachelni univerzalizem tako temelji na podpori vsakega partikularizma, ki ne temelji na zanikanju drugih partikularizmov. Ne gre samo za nachelno stalishche, ampak za veselje, za uzhitek nad obstojem razlichnosti. Zmago vsakega takega partikularizma shtejem kot svojstven napredek sveta, uspeshen odpor proti kulturni homogenizaciji. Che ne bi bilo tako, unichenje Sarajeva ne bi predstavljalo tudi nezaslishane kulturne katastrofe.  «