Knjige TELEVIZIJA IN KAKOVOST
Oche pa je nacionalno mashchevalnost kljub dodatnim, sicer za Slovence obichajnim, vendar grozljivim izkushnjam ochitno prerasel. Italiji je oprostil kljub temu, da ga je prepoved javne rabe slovenshchine, ki ga je doletela v sholi, neizbrisno globoko prizadela in ponizhala. Spomin na to je bilo edino, kar mu je pripeljalo solze v ochi.
Z Italijo se je nekako spravil. V tej drzhavi je videl predvsem svetovljanstvo, "napredno" kmetijstvo in trgovino. Razveselil se je liberalizacije mejnega rezhima na zahodni meji, ko sva v sedemdestih letih hodila v njegovo Gorico: "Ma to je Evropa!" je rekel na tej meji tri leta pred smrtjo. Nekaj ur pozneje so mu jugoslovanski cariniki vzeli vechjo vsoto denarja, ki jo je nezakonito imel pri sebi in s katero je nameraval plachati rezervne dele za svoje, v tistem sistemu nezazhelene kmetijske stroje. Zakonit nachin namrech ni obstajal. Prav ta dogodek ga je, ker je prekinil prvo kratko povojno obdobje brez dolgov, dokonchno pahnil v alkoholizem in na pospesheno pot v smrt . Ko sem te stvari pravil kolegu z neke znamenite, katolishko napredne, "alternativne" italijanske filmske shole, je ta na moje presenechenje odgovoril z rahlim ochitkom: "In vi kljub temu ne znate italijansko!" Pred tem sem celo vech ur kar prizadevno resheval njegovo popolno jezikovno izolacijo ob anglosashkem omizju s svojo francoshchino in pasivno italijanshchino, ki mi je vseeno omogochala, da sem ga prav dobro razumel, in posredoval med njim in jezikovno pestrim omizjem! (Na njegovo proshnjo namrech.) Na takshno samozagledanost in nadutost se obichajno ne znam odzvati, ker mi nekako zapre sapo. Se je pa sposhtovani kolega ukvarjal z internacionalistichnimi, panevropskimi utopistichnimi nachrti preseganja ozkih drzhavnih, predvsem pa narodnih meja. Stari Spengler je bil preprichan, da se evropska nesposobnost razumevanja drugega vleche she od starih Grkov naprej. Pri teh po njegovem mnenju menda ni bilo niti sledi take zmozhnosti.(Morda je neumno grshko politiko do Makedonije razumeti v luchi te domneve?) Vsekakor je posledica te nesposobnosti samozadovoljna oshabnost Zahodnjakov nasploh. Tu bi se morda celo lahko govorilo o malenkostni razliki med Zahodno in Vzhodno in Srednjo Evropo v prid slednji. Cheprav prebivalci Zahodne Evrope mislijo obratno. Zaradi vulgarnega razumevanja fenomena Hitler se jim zdi leglo netolerance in totalitarizma v Srednji Evropi prikladna projekcija, ki jih odvezuje lastne odgovornosti. Sicer so shtevilne zunajevropske kulture zgrozhene zhrtve nasilnega in solipsistichnega evropocentrizma nasploh, zato je te malenkostne razlike, v to ali ono znotrajevropsko smer, nesmiselno omenjati . Recimo Slovenci, razen Primorcev, gledamo na Italijane she vedno z pretezhno avstroogrskimi ochmi. Ocheta so kot primorskega prishleka, pravzaprav pregnanca, Shtajerci pogosto imenovali kar "Lah", "maharc" ali "makaronar". Seveda za hrbtom , nikoli iz ochi v ochi. Morda zato, ker je z svojim novatorskim sadjarstvom prehiteval svoje sosede in takratno kmetijsko politiko. Ironija je seveda v tem, da si je ochetova druzhina izgon s Primorske prisluzhila z protifashizmom, ki je izhajal iz slovenske narodne zavednosti. Tako sem shovinizem na svoji kozhi izkusil kot nestrpnost do Italijanov, zaneteno she z avstrijsko vojno propagando v prvi svetovni vojni. Od takrat sem voljnost mnogih Slovencev za stigmatiziranje, zaznamovanje, izlochanje, izobchenje, zhigosanje, iznichenje, marginaliziranje, opravljanje, sumnichenje, likvidacije tudi, morda predvsem, drug drugega she dodobra spoznal. Pri tem jim pride prav karkoli: geografske, politichne, nazorske, estestke, kakrshnekoli pach razlike. Gre za nesrechno lastnost, ki, kot kazhe, temelji na trajnem in mochnem obchutku osebne ogrozhenosti, za nezrelost, sparjeno z avstro-ogrsko, germansko robato oshabnostjo. Nezaupanje in nagnjenost k namernemu povzrochanju shkode drugemu je razshirjena med vsemi sloji, od kmetov do izobrazhencev, med kmeti bolj spontana in slikovita, med "vishjimi" sloji bolj zadrta, bolj neizprosna, bolj uglajena in prefinjena. V svetu, v katerem vse uchinkovito delo temelji na sodelovanju in timskem delu, to verjetno pomeni resno oviro. Zdi se, kot da bi ta iracionalna nagnjenost, vidna zhe v specifichno slovenskem obnashanju na plochnikih, izhajala neposredno od med sabo sprtih rodovnih skupnosti v zakarpatskih zemljankah.(Pred chasom sem v nekem chlanku zasledil, da se je neki Moskovchan pritozheval nad isto lastnostjo svojih someshchanov.) Svojska slovenska brutalnost, zachinjena s provincialnostjo, se seveda kazhe tudi na podrochju kulturnega zhivljenja. V nashih dolinah in kotlinah, manj tudi na vzhodnih ravninah, res obstaja neotesanost, ki pa najpogosteje nima zveze z vztrajanjem pri strogih merilih kakovosti. Pri nas so mnogi ljudje, tako imenovani kritiki, do umetnosti, posebej domache, robati in neprijazni kar tako, iz chiste oshabnosti. Kot vsi parveniji ne poznajo mere in tako pride do zlocheste kombinacije provincionalnega nastopashtva in samozadostnosti znanstvenih in paraznanstvenih diskurzov. Odpovedujejo se lojalnosti do vsega, predvsem pa do umetnishkega dela in obchinstva. Ostanejo torej sami s svojo samovoljo v vlogi najvishjih razsodnikov. Tisti redki, ki so sposobni spregledati njihovo pochetje, so tiho, ker tako razbijashtvo vedno nehote sluzhi she raznim drugim, bolj ali manj pritlehnim osebnim interesom, recimo, da prizadene kakega konkurenta. Tovrstne zahodne, morda pa gre predvsem za urbane navade, so neprimerno bolj omikane, produktivne, morda celo subtilne. Produktivne zato, ker so zadeve kulture in umetnosti v tistih krajih nachelno she vedno delno stvar uzhitka, vsaj v bolj tradicionalnih, "burzhuazno dekadentnih" krogih, medtem ko se pri nas odenejo v tako ali drugachno dolzhnost in prisilo. V teh krajih smo kulturni zato, da dokazujemo svojo evropskost, svojo evropsko kulturnost, svojo civiliziranost. Mi smo sitno kulturni, strogo se oziramo okoli sebe, ali imajo vsi roke na hrbtu in primerno zlikane hlache (ali primerno nonshalantno garderobo iz jeansa.) Mene nasha kultura vedno znova spominja ali na cerkev ali na kasarno. Kar je she najbolj zaskrbljujoche, mnogi Slovenci, pogosto, zlasti she v zadnjem chasu, te lastnosti, brezobzirnost, gospodovalnost, neiskrenost, prerachunljivo grabezhljivost, nenachelno koristoljubje pri drugih obchudujejo in sposhtujejo. Temu pravijo, da se sposobni znajdejo. Poleg tega prevech dobesedno jemljejo reklo, da v shpanoviji she pes crkne, da bi lahko uchinkovito delali v druzhbenih razmerah, kjer brez delitve dela in sodelovanja pach ne gre. Sodech po redkih opisih Slovencev v potopisih, tudi tujci take slovenske posebnosti opazijo. Tisti naklonjeni slovensko robatost pripisujejo dejstvu, da smo hribovsko ljudstvo. Morda jo razumejo celo kot nestrpnost ali nezaupljivost do tujcev, ker ne vedo, da se Slovenci s sumnichenjem, osornostjo in vsakrshno zoprnostjo obdelujemo predvsem med sabo. Med drugimi se je Luis Adamich v Ljubljani tridesetih let chudil nasilni sovrazhnosti, s katero so se obdelovali klani, zbrani okrog razlichnih literarnih revij. Cheprav me iracionalne slovenske posebnosti motijo (in pri delu tudi nenehno ovirajo), sem jih po drugi strani verjetno tudi vesel. Ali ne kazhe ta norost tudi na neki potencial, na neko mozhno pokonchnost in neuklonljivost, na neko energijo, morda celo potencialno duhovno moch? Vchasih se mi zdi, kot da bi shlo za v tisochletju spervertirane oblike trmaste neupogljivosti in upora, za zadrto oshabnost. Vse, kar je bilo nekoch usmerjeno, denimo, v zavojevalca in se je zhe zdavnaj usmerilo na cilje, ki s prvotnim nimajo nobenega opravka, je kljub temu kot vir energije morda neprecenljive vrednosti. Iracionalna nezaupljivost in trma sta morda she najblizhja nechemu, chemur bi lahko rekli nasha nacionalna identiteta. Zdi se, da slovenska trma izvira majhnosti. Slovenci smo zafrustrirani vashchani v majhnih mestih. Vas ima svoj char: organske, intimne solidarnostne skupnosti, intencionalne familiarne vezi. Veliko mesto ima svoje, pogodbene, neosebne, zgolj formalne medchloveshke povezave. Malo mesto je nesrechna vmesna stopnja, bastard, in Ljubljana zhal she sodi tja, vsaj po moji izkushnji. Vechina slovenskih mest pa zagotovo je malomestno zarobljenih. Hochem v kino, vendar je prvinski uzhitek anonimnosti takega obiska pokvarjen, ker vem, da poznam prevech ljudi in obratno. Pravzaprav ni shtevilo ljudi tisto, ki je odlochilno, ampak njihovi odnosi med sabo in do mene, ki jih iz izkushnje poznam. Pri nas prevladujejo tako imenovani "zoprnishki" odnosi. |
Beseda natanchno opredeljuje fenomen, kup predsodkov, odnos, ki ga v velikem mestu ni. Gre za obchutek, ki sem ga imel kot otrok v vashki cerkvi, obchutek, da me nadzorujejo in ocenjujejo, ali sem dovolj pobozhen, ali se primerno obnasham, ali kazhem dovolj konvencionalnih znakov pobozhnosti, ali kazhem, da naklepam kaj nenavadnega, torej nevarnega ... Na vasi nadzirajo sosedje, ki imajo za nadzor mnogo razlogov, povezani so z mojo druzhino ali celo rodbino vech kolen nazaj in jo dobro poznajo, tako so mi nenaklonjeni ali naklonjeni, vsekakor pa odlocheni, da me ne pustijo pri miru, da zhivijo z mano v "organski" skupnosti. Kar ima tudi dobre plati, obchutek pripadnosti skupnosti na primer. Pogosto vem za razloge njihovih odklonilnih ali pritrdilnih odnosov do mene in imam v sebi svoj odnos do njih urejen in po potrebi pripravljene protiukrepe. V Ljubljani sem v Gogi. Ljudje o tebi ne vedo skoraj nich. Kot duhovni vashchani imajo pa she vedno potrebo, da bi vedeli vse. Zaradi tega opravljajo, si izmishljajo. In ker to pochenjajo predvsem iz svoje negotovosti, gre za negativne projekcije, ki jih potem obchutish kot nerazumno sovrazhnost. Ob tem pa she obchutka pripadnosti nimash, slej ko prej obratno. Tvoj obchutek osamljenosti je spricho manifestacij sovrazhnih projekcij stopnjevan. Zato se she danes pochutim neprimerno bolj domache in prijetno v Stockholmu, Parizu ali Köbenhavnu kot v Ljubljani. Kljub temu, da sem v Ljubljani prezhivel precej vech chasa kot v onih mestih. Morda je frekvenca smamomorov na Slovenskem povezana s tem fenomenom? Omenil sem avtohtoni slovenski povojni teror, poboj domobrancev in naprednih intelektualcev in partizanov. Pri tem tukaj ni pomembno, kdo je koga. Pomembno je dejstvo, da se je to sploh zgodilo in da so mnogi za to vedeli, pa so molchali zaradi lojalnosti do svojih "cerkva". Mnozhichni, organizirani, "drzhavni" zlochini se dogajajo in so se zgodili v vseh kulturnih krogih, vsaj v vechini evropskih narodov. Pramodel naprednega genocida je revolucionarni pomor, brutalni masaker tudi otrok in zhena, skoraj vseh prebivalcev Vendeje, ki ga je zagreshila francoska revolucija. Dvesto let so obrachun tudi opravichevali z naprednostjo. She prej pa so bile zhrtve cerkvene pravovernosti heretichni katari in bosanski bogomili v imenu univerzalnosti rimskokatolishke cerkve. In prav rimskokatolishka cerkev je verjetno razvila pramodel za nasilno izobchevanje in unichevanje posameznikov in skupin. Vendar to seveda ne more biti opravichilo za zlochine na Slovenskem. Taka opravichila za sistematichno pobijanje po enem od meril, opravichila za genocid, sem vechkrat poslushal in bral v zadnjem desetletju. V glavnem so jih izrekali izobrazheni Srbi, pa tudi kakshen praktichen in trezno mislechi Slovenec, chesh, saj so Americhani tudi Indijance, Anglezhi Irce ... taka da je narava stvari. Problem z njimi, Srbi, so govorili, pa je prav to, da so imeli, ko bi lahko to v miru postorili, kot so Turki z Armenci, Rusi z Judi itd., moralne pomisleke. To so mi govorili "bratsko", "(jugo)slovansko" zaupljivo iz samoumevno izkljuchujoche, iz "nashe" perspektive. Prvich sem na to misel naletel v zachetku osemdesetih let, ko je ugledna beograjska drushchina modrovala, da so nam Srbi pomagali ochistiti Istro, zdaj, ko je pa treba opraviti posel she s Kosovarji, smo Slovenci potuhnjeno odpovedali. Takrat sem na take stvari gledal kot na nedolzhno in neumno chvekanje. Gre pa vsekakor za zanimiv miselni model, po katerem so vse trenutne tezhave v Evropi posledica dejstva, da se she nismo do konca in uspeshno med sabo etnichno pochistili. Nekoch mi je napredni kolega iz Münchna, ko ochitno ni imel popolne oblasti nad sabo, dejal, da je ta balkanska zmeshnjava posledica nemshkega oklevanja, da bi nekoch na Balkanu uvedli red. Kaj jaz vem, morda pol Evropejcev razmishlja na tak nachin, ko so med svojimi. Razlika med tem, kar danes gledamo na Balkanu in med evropskimi pokoli, pa je v tem, da se tem "nashim" ljudem nezaslishanosti svojega pochetja niti ne zdi potrebno skrivati, ampak so se z njimi poistovetili. To ne govori samo o njih, ampak tudi o odzivu Evrope na njihovo pochetje. Evropejci - tudi Le Pen, ko govori o Judih - masakre skrivajo, jih zanikajo. S tem le priznavajo, da moralno in etichno niso sprejemljivi. Danashnjim militantnim Balkancem, denimo srbskim shovinistom, se to ne zdi vech potrebno. Prav nasprotno, vse svoje "posege" so napovedovali vsaj desetletje prej, preden so jih zacheli izvajati. Praksa, da so meshchani srbskega porekla zapustili svoja mesta in someshchane (Sarajevo, Karlovac...), ki so jih potem iz okolice unichevali, se jim iz te perspektive zdi samoumevna. Verjetno je res urbanost, obchutek urbane pripadnosti tista, kot ponavlja zgrozheni Bogdan Bogdanović, ki je Evropejce odvrachala, da se v svojih mestih doslej kljub vsemu niso med sabo pokonchevali. Vemo, da je Hitler imel tezhave z nemshkim javnim mnenjem, cheprav je operacija holokavst potekala v tajnosti. Morda je she najblizhja Severna Irska. Vendar je tam zhe v shtevilu zhrtev ogromna razlika. Na Irskem jih je bilo vsega nekaj tisoch v nekaj desetletjih, na Balkanu nekaj stotisoch v nekaj letih. Seveda so v dvojni morali ena nachela, ki veljajo zaupno, za "nashe", in druga, ki so za javnost, ena za slavnostne govore, druga za krvavo prakso, za "dejanske potrebe in interese naroda". Srbi z dvojno moralo niso sami, ampak so del stare evropske prakse, imenovane stvarna politika, "Realpolitik". ("Stvarna" pomeni tukaj brzhchas politika brez motechih vrednot, sentimentalnosti, social-dar-vinizem, pravica mochenejshega, politika umazanosti, ki jih lahko priznamo samo svojim.) Prav nazorno so stvarno politiko nedavno kazali Anglezhi in Francozi s svojo balkansko politiko. Vendar prikrito, zahrbtno, hinavsko, dvolichno v dvojnem smislu: javno in nachelno delajo za Evropo in humanistichna nachela, dejansko pa za svoje nacionalne interese, ki v spremenjenih razmerah niti niso vech to, ampak so nekakshni fantomi takih interesov iz preteklosti, geopolitichni fosili. Rog in Urh pa bi nas morala opominjati, da smo tudi mi potencialni mnozhichni morilci. Pred tem dejstvom nas ne bo reshilo zgolj lahkotno distanciranje od Balkana. Nasprotno. (Bratomor ali ne tu sploh ni vprashanje, saj masaker she tako etnichno tujega ni nich bolj sprejemljiv kot pomor sosedov. Poglavitno je, da chloveka fizichno unichimo, mu vzameno zhivljenje. Razlogi, pa naj bodo kakrshnikoli, svetovno nazorski, etnichni, rasni, koristoljubni, tega temeljnega dejstva ne spremene.) Urh in Rog nam, cheprav chloveshki in nacionalni katastrofi, zdaj lahko, morda celo morata koristiti. Che ju ne bi bilo, bi bilo she lazhe vzdrzhevati utvaro o brezmadezhnih Slovencih, o she enem izvoljenem ljudstvu. Che ne bi bilo terorja tako na levi kot na desni, bi se kakshna izmed strani lahko izvzela. Samoidealiziranje, izzvzetje sebe iz domene zla, projiciranje tega zla na drugega in demoniziranje drugih je tisto necivilizirano, nesprejemljivo, v bistvu pa infantilno, nezrelo, kar v balkanski mentaliteti radi opazimo, pri sebi pa ne. Gre za zanikanje vedenja o "izvirnem grehu", o brezdajni chloveshki naravi, odprti tako za zlo kot za dobro, vedenja, ki ga vsaka kultura goji predvsem v svoji umetnosti, vchasih morda tudi v religiji, vedenja o razponu chloveshkega v vsakem chloveku od bestialnega do sublimnega, od zla do dobrote, od resnice do lazhi in od ostudnega do lepote. Projekcija zla v drugega je tudi tisto neurbano v zavesti, saj urbano sozhitje pomeni zaupanje v drugega, tudi che je v mestu, v nasprotju z rodovino in sosedi v vashki skupnosti, anonimen. Balkanci vedenje o chloveshki naravi zanikajo mnozhichno in naivno. Obstajajo pa bolj prefinjene, anglosashka, francoska, italijanska, ruska, srednjeevropska razlichica te iste slaboumnosti. Gre torej za pomanjkanje, odsotnost kulture v smislu vedenja in za priznavanje chloveshke narave, ki sta del "resnice", "spo-rochila" vsakega kakovostnega umetnishkega dela. Zato je kulturna, umetnishka, duhovna pavperizacija sveta zaradi diktata politike ali trga umetnosti ali sociologov mnozhichnih medijev in kulture, ki k svojem delu pristopajo tako, da probleme, ki naj bi jih razreshevali, she utrdijo, za chloveshtvo skoraj gotovo usodna. Prava, pristna Evropa pa je lahko samo pristna umetnost. Slovenci smo bili dobrih tisoch let brez pravih mest pa tudi brez politichne mochi. To verjetno ni golo nakljuchje ali zgolj pomanjkanje zgodovinske sreche. Tudi nasha majhnost verjetno ni razlog, prej posledica. V izhodishchu smo ochitno bili, kar se velikosti tiche, primerljivi z velikimi ali vsaj vechjimi evropskimi narodi. Najmanj sprejemljivo pa je samopomilovanje, tisto tarnanje, da drzhave nismo imeli, ker smo posebno dobrosrchni, strpni, miroljubni in kar je she podobnega. Posebno priskutna razlichica slovenstva kot izbranega ljudstva chrpa iz takega lazhnega chustvovanja. Kajti tudi za nas velja, da smo imeli tako drzhavo, kot smo si jo zasluzhili. » |