Camera Lucida: Koliko je međunarodna saradnja pomogla u radu SFC i razvoju filmske kulture u Sloveniji, uopšte, posebno sa institucijama poput Eurimages, European Film Promotion, EFAD itd.?

Nataša Bučar: Mednarodna prepoznavnost in sodelovanje v mednarodnih organizacijah nam zagotovo zelo pomaga pri razvoju filmske kulture v Sloveniji kot tudi širše. Slovenija je glede na majhno število nacionalnih filmov zadnja leta izjemno uspešna pri pridobivanju podpore na Eurimagesu. Aktivno sodelujemo v EFP (European Film Promotion), ki je pomembna organizacija za povečevanje vidnosti evropskega in slovenskega filma. Sodelujemo predvsem v projektih EFP, ki jih ta pripravlja v Berlinu (Shooting Star), Cannesu (Producer on the Move) in Karlovih Varyih (Future Frames). Med drugim ima SFC že drugi mandat zapored svojega predstavnika v boardu EFP, Nerino Kocjančič.

EFADs je organizacija, ki združuje direktorje evropskih filmskih agencij. Tudi tukaj SFC aktivno sodeluje, izmenjuje dobre prakse ter oblikuje skupna stališča direktorjev agencij, v korist evropskega filma, predvsem napram zakonodajnim predlogom evropskih inštitucij. Menim, da so aktivnosti v mednarodnih organizacijah izjemnega pomena, ne samo za promocijo filmov, temveč tudi za krepitev stikov, pridobivanje dodatnih sredstev za nacionalni film, kot tudi za aktivno vplivanje na oblikovanje skupnih evropskih politik v korist prihodnosti filma.

Camera Lucida: Kakva je dosadašnja saradnja sa Filmskim Centrima post-jugoslovenskih država, odnosno sa širim regionom?

Nataša Bučar: SFC s sorodnimi organizacijami na področju ex Jugoslavije sodeluje, vendar se intenziteta tega sodelovanja od države do države razlikuje. Predvsem gre za sodelovanje na področju koprodukcij, ki že tradicionalno intenzivno poteka s Srbijo in v zadnjih letih tudi s Hrvaško in Makedonijo. Z drugimi državami na tem področju sodelujemo manj.

Pomembno sodelovanje se je razvilo v okviru predstavitve držav Jugovzhodne Evrope na vsakoletnem marketu v Cannesu, kjer se pod isto streho predstavlja večina držav, ki so zrasle na področju nekdanje Jugoslavije. Slovenija je država, katere pozicija je nekako med centralno in jugo-vzhodno Evropo, zato intenzivno sodelujemo tudi z Italijo in Avstrijo, že tradicionalno pa sodelujemo tudi s Češko in Slovaško, državama, s katerima se predstavljamo na marketu v Berlinu pod okriljem Central East European Cinema.

Camera Lucida: Da li je saradnja sa Filmskim Centriima u post-jugoslovenskim državama - sa istim ili sličnim jezicima – neophodna/samo-nametnuta i koliko je konstruktivna/produktivna, posebno u sferi sve većeg broja regionalnih ko-produkcija?

Nataša Bučar: Tradicionalno in na nek način organsko je sodelovanje med filmskimi ustvarjalci in filmskimi producenti, ki delajo in ustvarjajo na ozemlju naše skupne države. Prav gotovo tudi zaradi jezika. To sodelovanje seveda spodbuja tudi nas, filmske centre, da med seboj sodelujemo in to skupno ustvarjalnost vzajemno podpiramo.

Camera Lucida: Kako biste opisali sadašnje stanje u slovenačkoj filmskoj industriji?

Nataša Bučar: Slovenska filmska industrija je, glede na sredstva, s katerimi operira, v kar dobrem stanju. Imamo kar nekaj odličnih filmskih ustvarjalcev in producentov, ki delajo slovenski film čedalje bolj prepoznaven ne samo doma, temveč tudi v tujini. Res pa je, da je na tem področju potrebno še kar nekaj tehtnih premislekov in odločitev, ki bodo slovenskemu filmu zagotavljale še boljše pogoje za ustvarjanje, kreiranje in promocijo. Menim, da je ključnega pomena za boljše filme in boljše rezultate na področju filma vlaganje v razvoj projektov, za katerega v Sloveniji vsako leto namenimo več kot 200.000 evrov. Tudi v prihodnje bomo podpirali razvoj scenarijev in projektov, predvidoma še v večjem obsegu.

Camera Lucida: Festival slovenskega filma, Portorož, mostra nacionalnoga filma, mogla se u ovogodišnjem izdanju pohvaliti bogatom domaćom produkcijom i raskošnim filmskim programom. Da li se može govoriti o boom-u slovenačkog filma, o novom talasu?

Nataša Bučar: Letošnja festivalska bera je bila zares odlična. Pri filmu je tako kot v življenju. So obdobja, ki so ustvarjalno plodna in so obdobja, ki so malo manj plodna. Letošnja, jubilejna 20. edicija Festivala slovenskega filma sodi med plodnejša obdobja slovenskega filma. 

Zagotovo pa drži, da na področju avtorskega dokumentarca v Sloveniji nastaja nekaj velikega, nekaj novega in močnega, čemur bomo morda čez nekaj let lahko rekli novi val na področju dokumentarnega filma v Sloveniji. Na letošnjem festivalu smo gledali številne odlične dokumentarne filme, med katerimi izstopata dobitnik grand Prix-a film Družina ter najboljši dokumentarni film festivala Playing Men. Upam in želim si da bi ustvarjali in gledali vrhunske slovenske filme tudi v naslednjih letih.

Camera Lucida: Vi ste bili direktorica Festivala slovenskega filma v letu 2009. Kakvo je bilo to iskustvo i koliko Vam je pomoglo (ili ne) za novu funkciju, da li se uzajamno dopunjuju ili iskljucuju u nekim segmentima?

Nataša Bučar: V letih od 2009 do 2013 sem bila zaposlena na Filmskem skladu oziroma Filmskem centru, eno leto pa sem vodila tudi festival, ki nastaja v produkciji Filmskega centra. Prišla sem na sklad kot Pomočnica direktorja in v teh 4 letih sem dejavnosti in filmsko politiko dodobra spoznala. Te izkušnje so bile poglavitne pri moji motivaciji in pogumu, da kandidram za mesto direktorice agencije, saj so izkušnje in poznavanje področja za delo, ki ga opravljam bistvene.

Camera Lucida: Slovenski film je doživio i brojna međunarodna priznanja...

Nataša Bučar: V letu 2017 je slovenski film prejel kar nekaj nagrad. Zagotovo smo lahko zelo ponosni na observacijski dokumentarni film Družina, v režiji Roka Bička, ki je na 70. ediciji mednarodnega filmskega festivala v Locarnu zmagal. Gre za specifično formo, kjer se v manj kot dveh urah odvrti deset let resničnih trenutkov v življenju protagonista Mateja in ljudi okrog njega. Film je slavil tudi na 20. festivalu slovenskega filma. Nadalje je dolgometražni dokumentarni film režiserja in scenarista Matjaža Ivanišina Playing Men v tekmovalnem programu na festivalu FID Marseille v Franciji, prejel nagrado Georges de Beauregard. Mlada režiserka Katarina Morano je na letošnjem sarajevskem filmskem festivalu prejela posebno nagrado žirije. Njen magistrski projekt Ljubljana – München 15:27 je letos julija, med desetimi najboljšimi evropskimi kratkimi filmi, že uspešno predstavila v programu Future Frames na festivalu v Karlovih Varih. To je le nekaj uspehov, na katere smo v letošnjem letu še posebej ponosni, zlasti zato, ker je to prihajajoča generacija slovenskih filmskih režiserk in režiserjev.

Camera Lucida: Crna Gora je, nedavno, osnovala nacionalni Filmski Centar, kojem će, kao najmlađem Filmskom Centru u regionu, nesumnjivo biti potrebna podrška starijih kolega. Kakvu komunikciju i saradnju očekujete?

Nataša Bučar: Črna Gora se skupaj s Slovenijo in drugimi državami regije že nekaj let predstavlja na marketu v Cannesu. Od ustanovitve centra zastopa Črno Goro filmski center z novoustanovljenim filmskim centrom Črne gore na drugih področjih sodelujemo zelo intenzivno, čeprav sva se z direktorjem centra že srečala in tudi izmenjala nekaj izkušenj in načrtov za prihodnost.

{niftybox background=#afdeb2, width=360px}Vsekakor pričakujemo dobro sodelovanje in komunikacijo, predvsem pa najmlajšemu filmskemu centru v regiji želim obilo uspehov in odličnih filmov!

{/niftybox}

Maja Bogojević